VSRS Sklep I Up 303/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana z dne 28. 1. 2009. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrnil predlog tožeče stranke za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 23. 4. 2008, ki je bil izdan v zvezi z odločbo gradbenega inšpektorja z dne 28. 1. 2007 o ukrepih zaradi gradnje v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, ki pa je bila delno spremenjena z odločbo tožene stranke z dne 16. 3. 2007. Pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep je tožena stranka zavrnila s svojo odločbo z dne 30. 3. 2009.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

3V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in kršitve določb materialnega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavi. Navaja, da je sklep upravnega organa vseboval pravni pouk, iz katerega je razvidno, da je upravni spor dovoljen. Ne drži, da se z izpodbijanim sklepom ni odločilo o pravicah in koristih posameznika. Odlog izvršitve upravnega akta vpliva in posega v pravice in koristi posameznika. Kršene so bile z Ustavo zagotovljene pravice tožeče stranke do sodnega varstva. Zaznamuje stroške pritožbenega postopka.

4Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija sklep, s katerim je bil končan postopek za ugotovitev pogojev za odlog ali zadržanje postopka izvršbe inšpekcijske odločbe.

7S sklepom o zavrnitvi predloga za odlog ali zadržanje sklepa o izvršbi tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravni organ ni odločal o obnovi, ustavitvi ali končanju upravnega postopka in zato zoper izpodbijani sklep po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ni sodnega varstva v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je torej določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po kateri se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, v obravnavanem primeru uporabilo pravilno.

8Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožeče stranke v smislu 2. člena ZUS-1. Vsebinsko je bilo o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke glede gradnje in uporabe dela objekta, zgrajenega v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, odločeno z izvršilnim naslovom, to je inšpektorjevo odločbo z dne 28. 1. 2007, s katero ji je bilo med drugim odločeno, da mora tožnik odstraniti nelegalno zgrajen objekt in vzpostaviti stanje, določeno v pravnomočnem gradbenem dovoljenju. S sklepom o dovolitvi izvršbe, katere odlog predlaga tožnik, pa se ta obveznost le prisilno izvršuje. Ko pa je postopek, s katerim se je poseglo v zavezančeve pravice, končan, in je izvršilni naslov dokončen, pa zoper dokončni sklep o zavrnitvi predloga za zadržanje ali odlog izvršbe po presoji Vrhovnega sodišča ni možno več začeti upravnega spora, saj se s tem sklepom ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke.

9Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) namreč v tretjem odstavku 293. člena sicer pod določenimi pogoji daje zavezani stranki možnost začeti postopek za odlog že dovoljene oziroma uvedene izvršbe. Iz odločbe tožene stranke v tej zadevi pa je razvidno, da je izvršilni naslov z dne 28. 1. 2007 dokončen, da je bila zoper sklep o izvršbi z dne 23. 4. 2008 sicer vložena pritožba, vendar pa ni bil izpolnjen še nadaljnji kumulativno določen pogoj nastanka nepopravljive škode. Če pa bi tožnica zoper katerega od navedenih aktov vložila tožbo, bi imela možnost po določbi 32. člena ZUS-1 zahtevati izdajo začasne odredbe, s katero bi zasledovala isti cilj, namreč odlog izvršbe. Da pa bi imela tožeča stranka v upravnem sporu o isti stvari – odlog izvršbe po ZUS-1 možnost uveljavljati dvojno sodno varstvo, pa preprečujeta prav 2. in 5. člen ZUS-1.

10Glede na navedeno so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je z upravnim aktom poseženo v njegove pravice in pravne koristi. Sicer pa tožnik niti ni določno pojasnil, v katere pravice naj bi mu bilo poseženo.

11Neutemeljen je po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeni ugovor o posegu v ustavno pravico do sodnega varstva. Z zavrženjem tožbe zoper upravni akt, s katerim se ni odločalo o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, ni poseženo v tožnikovo ustavno pravico po 23. členu Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.

12Res se pravni pouk v odločbi, zoper katero je tožnik vložil tožbo, glasi tako, da je tožba dopustna, vendar glede na navedeno to na odločitev v zadevi ne more vplivati. Ali je tožba dopustna, presoja sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe v vsakem primeru posebej.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

14Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.