VSRS Sodba IV Ips 122/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je Višje sodišče v Celju z izpodbijano sodbo kršilo določbi petega in sedmega odstavka 163. člena Zakona o prekrških.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je s sodbo PR 4049/2005 z dne 24. 11. 2008 obdolženega S. P. spoznalo za odgovornega prekrška po enajstem odstavka 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Izreklo mu je globo v višini 500,75 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je obdolženec imel dovoljenje, ko je storil prekršek z motornim vozilom B kategorije. Sodišče je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1, na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Sodišče je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2Vrhovni državni tožilec je zoper navedeno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v uvodu katere Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Celju, zaradi ustavitve postopka o prekršku, prekršena določba tretjega, petega in sedmega odstavka 163. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve navaja, da Višje sodišče v Celju ni imelo niti dejanske, niti zakonske podlage za ustavitev postopka o prekršku ter da je pri odločitvi vsebinsko nepravilno razlagalo določbo petega odstavka 163. člena ZP-1, iz katere naj bi po stališču sodišča izhajalo, da se smejo na obravnavi v okviru dopolnitve dokaznega postopka izvesti le tisti dokazi, ki jih je predlagal pritožnik. Pravilna razlaga navedene določbe je, da sodišče pri dopolnjevanju dokaznega postopka ni vezano le na tista dejstva in dokaze, ki so navedena v pritožbi, pač pa ima v skladu z načelom materialne resnice pravico in dolžnost po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku in s tem v zvezi tudi izvesti vse dokaze. Ker pritožbeno sodišče navedenega pooblastila ni upoštevalo, temveč je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje brez dopolnitve dokaznega postopka, je kršilo tretji, peti in sedmi odstavek 163. člena ZP-1.

3Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu prekrška in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4Bistvo zahteve vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je v navedbi, da pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ne bi smelo ustaviti postopka o prekršku, temveč bi moralo v skladu s petim odstavkom 163. člena ZP-1, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dopolniti dokazni postopek.

5Obdolžilni predlog Postaje prometne policije Celje je obdolžencu očital storitev prekrška iz enajstega odstavka 132. člena ZVCP-1, ker je kot voznik osebnega avtomobila odklonil preizkus alkoholiziranosti z izjavo, da »ne bo nobenemu pihal«. Obdolženec se je pred Okrajnim sodiščem v Celju zagovarjal, da prekršek sicer priznava, vendar so bile razlog odklonitve preizkusa alkoholiziranosti bolečine v pljučih, ki so bile posledica gripe, ki jo je tedaj preboleval. Zavezal se je, da bo sodišču dostavil zdravniško potrdilo o njegovem tedanjem zdravstvenem stanju. Do konca postopka pred sodiščem prve stopnje obdolženec sodišču zdravniškega potrdila ni dostavil. Sodišče je obdolženca s sodbo PR 4049/2005 z dne 24. 11. 2008 spoznalo za odgovornega očitanega prekrška ter mu izreklo globo v višini 500 EUR ter 18 kazenskih točk, kar je imelo za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo, da obdolženec zdravniškega potrdila ni dostavil ter da je očitani prekršek jasno in odkrito priznal, zato ni izvajalo dodatnih dokazov. Dne 15. 12. 2008 je obdolženčev zagovornik na Okrajno sodišče v Celju vložil pritožbo, v kateri je med drugim navedel, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zaključilo, da je obdolženec očitani prekršek priznal. V času, ko mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti, je zbolel za gripo in ga je bolelo v pljučih, za kar prilaga potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 14. 10. 2005 do 21. 10. 2005. Višje sodišče v Celju je s sodbo Prp 24/2009 z dne 10. 4. 2009 ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženca na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. V razlogih sodbe je navedlo, da ima pritožba prav, da obdolženčev zagovor ne pomeni odkritega priznanja, zato je zaključek sodišča prve stopnje o tem zmoten. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obdolženec v tej smeri res povsem neaktiven oziroma ni izkazal potrebne skrbnosti po predložitvi zdravniškega spričevala, vendar pa že obveznost dostaviti zdravniško spričevalo dokazuje, da je tudi sodišče prve stopnje štelo, da le ni šlo za priznanje o obstoju vseh odločilnih dejstev. Sodišče bi moralo zato obdolženčev zagovor preveriti še z drugimi predlaganimi dokazi, zlasti bi moralo zaslišati policista, ki sta obdolžencu odredila preizkus alkoholiziranosti. Pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je utemeljen, vendar obdolženec za odpravo te pomanjkljivosti ni predlagal izvedbe potrebnih dokazov, dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, pa ne nudijo zadostne podlage za zanesljiv zaključek, da mu je mogoče z gotovostjo očitati storitev očitanega prekrška. Pritožbeno sodišče pa upoštevaje določbo petega odstavka 163. člena ZP-1 potrebnih dokazov ne more in ne sme izvajati po uradni dolžnosti, brez predloga pritožnika, zato je na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz izpodbijane sodbe ter ob uporabi sedmega odstavka 163. člena ZP-1, ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi nedokazanosti ustavilo.

6Glede na navedena procesnopravno relevantna dejstva Vrhovno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritrditi vložniku zahteve, da višje sodišče postopka o prekršku ne bi smelo ustaviti, ne pa tudi, da bi bilo višje sodišče na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 dolžno dopolniti nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

7Določba petega (sedaj veljavnega šestega) odstavka 163. člena ZP-1 določa, da višje sodišče na ustni obravnavi dopolni dokazni postopek po določbah rednega sodnega postopka in s sodbo odloči o zadevi, če spozna, da je to potrebno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožnik uveljavlja na podlagi novih dejstev in dokazov, za katere je verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v postopku na prvi stopnji.

8Eden izmed namenov postopka o prekršku je tudi, da se o storilcu očitanem prekršku, upoštevaje temeljna procesna jamstva poštenega postopka, odloči hitro in brez nepotrebnega odlašanja. V ta namen se praviloma izvajajo dokazi pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče pa na podlagi vložene pritožbe zgolj preizkusi pravilnost presoje že izvedenih dokazov. Procesno situacijo, ki jo uzakonja peti odstavek 163. člena ZP-1, ko višje sodišče zaradi ugotovljene nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopolni dokazni postopek, je zato potrebno razlagati restriktivno. Iz zakonske dikcije petega odstavka 163. člena ZP-1 izhaja, da višje sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na ustni obravnavi dopolni dokazni postopek le izjemoma, v primeru, ko pritožnik v pritožbi (i) ponudi nova dejstva in dokaze, ki (ii) so v relevantni zvezi s predmetom sojenja in za katera mora (iii) vsaj verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tudi če je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno, pa ni izpolnjen kateri izmed navedenih pogojev, višje sodišče po uradni dolžnosti ne sme dopolniti dokaznega postopka, temveč mora ob pogoju, da so neutemeljene tudi morebitne ostale pritožbene navedbe, zavrniti obdolženčevo pritožbo in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9V obravnavanem primeru je višje sodišče kršilo peti odstavek 163. člena ZP-1, ker je na podlagi pritožbe obdolženčevega zagovornika ugotovilo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zaradi tega ustavilo postopek o prekršku, ne da bi pritožnikovo zatrjevanje o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju presojalo z vidika pogojev petega odstavka 163. člena ZP-1. Pritožbeno sodišče bi smelo dopolniti dokazni postopek zgolj v primeru, če bi ugotovilo, da je pritožnik v pritožbi ob zatrjevanem nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju predlagal izvedbo novih dejstev in dokazov, s katerimi bi utegnil dokazati, da odrejenega preizkusa alkoholiziranosti zaradi bolezni ni bil sposoben opraviti, ob tem pa bi moral vsaj verjetno izkazati, da pri predlaganju novih dejstev in dokazov ni prekludiran. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo, da pritožnik za odpravo nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni predlagal izvedbe novih dokazov, zato bi moralo očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zavrniti kot neutemeljen, presoditi ostale pritožbene navedbe ter odločiti o vloženi pritožbi.

10Pritrditi je potrebno zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče poleg petega odstavka 163. člena ZP-1 kršilo tudi sedmi odstavek tega člena, na katerega je v razlogih sodbe oprlo svojo odločitev. Določba sedmega odstavka 163. člena ZP-1 se nanaša na povsem drugo procesno situacijo od obravnavane, ko sodišče spremeni sodbo o prekršku sodišča prve stopnje, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi o prekršku sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo.

11Neutemeljena pa je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo tudi določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1, ki določa, da višje sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in s sodbo potrdi sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je s sodbo ustavilo postopek o prekršku, ker je (sicer nepooblaščeno) ugotovilo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni presojalo ostalih pritožbenih navedb; da policist ni ravnal v skladu z določbo tretjega odstavka 132. ZVCP-1, ker obdolžencu ni odredil strokovnega pregleda, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv ter da je obdolžencu izrečena sankcija prestroga. Glede na dejstvo, da višje sodišče ni presodilo vseh pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče ne more sprejeti zaključka, da bi bilo potrebno vloženo pritožbo zavrniti, zato tudi kršitve tretjega odstavka 163. člena ZP-1 (brez anticipacije o neutemeljenosti ostalih pritožbenih navedb) ni mogoče ugotoviti.

C.

12Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo ter ugotovilo, da je Višje sodišče v Celju s sodbo, s katero je zoper obdolženega S. P. ustavilo postopek o prekršku, kršilo določbi petega in sedmega odstavka 163. člena ZP-1.