VSRS Sklep III Ips 12/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu Ig 2004/00348 z dne 15. 9. 2004 v 1. in 3. točki izreka. Presodilo je, da mora tožena stranka plačati vtoževani znesek, ker se je tožeči stranki in ostalim kmetijskim zadrugam, podpisnicam Pogodbe o prodaji hmelja letnik 2001 z dne 30. 8. 2001 (v nadaljevanju: Pogodba), z dopisom z dne 22. 8. 2001 (v nadaljevanju: Dopis) obvezala povrniti „škodo,“ ki bi jim nastala, če vse v Pogodbi navedene kmetijske zadruge ne bi podpisale Pogodbe in bi bila odkupna cena zato nižja. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo še na določbi 17. in 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Enako kot sodišče prve stopnje, je svojo odločitev oprlo na Dopis. V zvezi z njim je zavzelo stališče, (1) da gre za enostransko izjavo volje, (2) ki vsebuje pogojno zavezo tožene stranke, (3) da bo tožeči stranki plačala morebitno nastalo „škodo“.

3Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Tožena stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tožena stranka utemeljila z očitkom, da iz obrazložitve ni razvidno, iz katere pisne izjave naj bi izhajala obveznost tožene stranke. Revizijsko sodišče temu ne more pritrditi. Sodišče druge stopnje je namreč pojasnilo, da sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, za katero pisno izjavo gre, vendar je ves čas postopka obravnavalo le pisno izjavo tožene stranke iz Dopisa in se je tudi v obrazložitvi sodbe oprlo prav na to izjavo ter da zato ni dvoma, katera pisna izjava je relevantna za presojo. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje; ugotavlja pa tudi, da je sodišče prve stopnje navedlo, da obveza tožene stranke izhaja iz Dopisa.(1)

8Vlagatelj revizije opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava. Po njegovem mnenju je za presojo utemeljenosti zahtevka bistvena Pogodba in ne Dopis tožene stranke, iz Pogodbe pa obveznost plačila razlike v ceni ob manjši dobavljeni količini ne izhaja.

9Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje, da je Dopis enostranska izjava volje tožene stranke. Vendar pa v razlogih izpodbijanih sodb ne najde opore za presojo, ali so podane predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da bi omenjena enostranska izjava volje sama zase lahko ustvarjala pravne učinke in tako bila dejanska in pravna podlaga za nastanek na eni strani obligacijske obveznosti in na drugi strani iztožljive terjatve, skladno s 17. in 262. členom ZOR. S tem v zvezi revizijsko sodišče dodaja, da izjava volje tožene stranke v Dopisu ne ustreza nobenemu izmed abstraktnih dejanskih stanov določb ZOR, ki opredeljujejo, kdaj je enostranska izjava volje podlaga za nastanek obveznosti v breme osebe, ki je tako izjavo volje podala (prim. 229. člen in naslednje ZOR). Glede na navedeno vlagatelj revizije pravilno opozarja na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

10Iz besedila Dopisa izhaja, da po 14. 8. 2001 nekatere kmetijske zadruge (sicer imetnice delnic tožene stranke, ki je bila takrat še delniška družba) »niso pripravljene sprejeti svojih obvez do predprodaje, s čimer ogrožajo celoten dogovor z E.« in »s tem povzročajo škodo tistim zadrugam oziroma delničarjem, ki so pripravljeni svojo obveznost izpolniti.« Ključno za obravnavani primer pa je besedilo Dopisa, ki se glasi: »Nastalo škodo bo K. Ž. pokrivalo oškodovancem iz naslova subvencij 2001 na račun kršiteljev dogovora.«

11Iz povzetega besedila izhaja, da naj bi se tožena stranka zavezala odpraviti negativne posledice („škodo“), za primer, če nekatere izmed kmetijskih zadrug ne bi bile pripravljene izpolniti svojih obvez do predprodaje (zaradi česar bi bila skupna količina oddanega hmelja manjša, skladno tej pa odkupna cena hmelja za vse ostale kmetijske zadruge nižja). V skladu z besedilom Dopisa naj bi tožena stranka izplačilo oškodovancem opravila »iz naslova subvencij 2001 na račun kršiteljev dogovora.« Ker pa besedilo Dopisa ne daje podlage (i) niti za razumevanje, da je tožena stranka obljubljala izvršitev neke svoje, prej nastale obligacijske obveznosti, (ii) niti za razumevanje, da je obljubljala izpolnitev iz svojih sredstev, niso nepomembne trditve tožene stranke (iii) o finančnem viru (plačilo je bilo obljubljeno „iz naslova subvencij 2001 na račun kršiteljev dogovora“) za odpravo negativnih posledic, do katerih bi prišlo v primeru nižje cene zaradi manjše oddane količine hmelja, ter (iv) o nagibih za sporni Dopis (prim. 53. členu ZOR). Če bi se namreč izkazale za resnične trditve tožene stranke, da je bil namen Dopisa v grožnji oziroma izsiljevanju tistih kmetijskih zadrug, ki niso bile zainteresirane za skupen nastop in podpis Pogodbe, lahko da Dopisu že zato ne bi bilo mogoče nuditi pravnega varstva (arg. drugi in tretji odstavek 53. člen ZOR). Sodišči prve in druge stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava z omenjenimi trditvami tožene stranke doslej nista ukvarjali. Zato je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP.

12V nadaljnjem postopku bo potrebno v okviru presoje o obstoju splošnih predpostavk za nastanek pravno veljavne obligacijske obveznosti zavzeti (med drugim) stališče o poslovni podlagi (causi) sporne enostranske izjave volje iz Dopisa (51. in naslednji členi ZOR), ter s tem v zvezi ugotoviti, ali so resnične trditve tožene stranke o grožnji, naslovljeni z Dopisom na zadruge, ki niso bile zainteresirane za skupen nastop pri prodaji hmelja. Prav tako bo treba ugotoviti, ali so resnične trditve tožene stranke, da so bili do (državnih) subvencij, iz katerih naj bi se pokrila „škoda“, upravičeni hmeljarji, vključeni v zadruge (in ne zadruge, ki so izpolnile svoje obveznosti po Pogodbi).

13Če bo nadaljnji postopek pokazal, da izjava volje tožene stranke iz Dopisa ni podlaga za nastanek obligacijske obveznosti tožene stranke, da tožeči plača vtoževani znesek, pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so resnične trditve tožeče stranke, da je tožeča stranka prodala hmelj toženi stranki, slednja pa ga je prodala E.-I.. V tem primeru bi bila lahko podlaga vtoževanemu računu prodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama.

14Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Navedeno na 6. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.