VSRS Sodba II Ips 49/2008 in II Ips 28/2011

Revizije se zavrnejo.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 923,46 EUR.

Druga toženka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 923,46 EUR.

1Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo uporabnine za lokal ... za čas od sredine marca 2001 do vključno maja 2005. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica toženi stranki odpovedala najemno pogodbo in, da je enoletni rok za izpraznitev potekel 15. 3. 2001, tožena stranka pa je prostor uporabljala in ga ni zapustila. Presodilo je, da ima tožnica pravico do plačila uporabnine za 29 mesecev, in sicer za mesece v sezoni od aprila do vključno oktobra. S sodbo s 19. 6. 2006 je (v delu, ki je pomemben za revizijo) odločilo, da sta toženca tožnici dolžna nerazdelno plačati 13.226.813 SIT (zdaj 55.194,51 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 9.578.037 SIT od 19. 10. 2004 dalje in od znesla 3.648.776 SIT od 15. 6. 2005 dalje. Sodišče druge stopnje je v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo potrdilo.

2V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločalo o plačilu uporabnine še za preostale mesece v letu, ko ni sezone (od januarja do marca, za mesece november in december za obdobje od sredine marca 2001 do vključno maja 2005) in za vse mesece od junija 2005 do vključno septembra 2007. Ugotovilo je, da znaša uporabnina za mesece izven sezone za polovico manj od uporabnine za mesece v sezoni. S sodbo s 13. 12. 2007 je odločilo, da sta toženca tožnici dolžna nerazdelno plačati 62.807,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 13.322,82 EUR od 19. 10. 2004 do takrat, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, od 5.709,78 EUR za čas od 19. 4. 2004 do takrat, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico in od 43.774,98 EUR za čas od 13. 12. 2007. Z dopolnilno sodbo z 29. 4. 2008 je sodišče zavrnilo tožničin višji tožbeni zahtevek (za razliko do polne vtoževane uporabnine za izvensezonske mesece v vtoževanem obdobju).

3Tožena stranka je najprej vložila revizijo zoper prvo odločitev (zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 6746/2006 z dne 26. 9. 2007 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3312/2004 z dne 19. 6. 2006). Trdi, da je sodišče napačno uporabilo 219. in 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78), da bi moralo uporabiti 25. čl. Zakona temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 – ZTLR). Toženca sta lastninsko pravico pridobila na izviren način. Nista zasedala poslovnega prostora, pač pa objekt kolektivne komunalne rabe. Osnova za višino najemnine ni Odlok o posebni in podrejeni rabi javnih površin (Ur. l. RS, št. 90/99), pač pa predpisi o nadomestilih za uporabo mestnega zemljišča. Odlok se na podhode ne nanaša. Sodišče bi najprej moralo rešiti vprašanje lastninske pravice na lokalu. Druga toženka je nato sama vložila dodatne navedbe k vloženi reviziji.

4Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da je dodatne navedbe druge tožene stranke treba zavreči kot nedovoljene. Pridobitev lastninske pravice z gradnjo na javni površini ni mogoča. Dogovor glede gradnje izključuje možnost pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Šlo je za adaptacijo in ne za nastanek nove stvari. Izvedenec je napravil izračun za prvotno stanje prostorov, za neobdelano pokrito površino. Toženca na prvi stopnji nista imela pripomb na izračun najemnine in jih je pritožbeno sodišče označilo kot novote.

5Druga toženka je nato vložila dve reviziji v zvezi z drugo odločbo (zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2502/2008 z dne 9. 7. 2008 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3010/2007 z dne 13. 12. 2007 in dopolnilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3010/2007 z dne 29. 4. 2008). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP). Izvedensko mnenje je prejela en dan pred glavno obravnavo in ni imela možnosti pripraviti kvalitetnega odgovora. Sodišče ni odločilo s sklepom o tem, ali se dopusti sprememba tožbe in je kljub temu odločilo o zvišanem zahtevku. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče toženi stranki „ni dopustilo obrambe zoper spremenjeni oziroma zvišani tožbeni zahtevek“. V nadaljevanju dobesedno povzema revizijske razloge iz revizije zoper prvo odločbo. Druga toženka je nato vložila še eno revizijo zoper isto odločbo po drugem pooblaščencu. Trdi, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo dopolnilne sodbe in bi jo moralo sodišče druge stopnje razveljaviti ter vrniti v ponovno odločanje.

6Tožnica v odgovoru na reviziji navaja, da je toženka v pritožbi uveljavljala, da sodišče ni odločilo o celotnem zahtevku, kar se šteje za predlog stranke za izdajo dopolnilne sodbe. Revizija v delu glede dopolnilne sodbe ni dovoljena, saj revidentka nima pravnega interesa zanjo. Pooblaščenec revidentov se je na naroku do izvedenskega mnenja opredelil in ni zahteval dodatnega roka za opredelitev, preučitev, posvetovanje. Dopolnitev mnenja je nevsebinska in kratka. Izvedenec je mnenje prvič podal 21. 3. 2006 in ga dopolnil 24. 4. 2006. Glede spremembe tožbe navaja, da so bila vsa dejstva nesporna in ni jasno, o čem revidenta nista imela možnosti razpravljati. Objektivna sprememba tožbe je privilegirana, zato privolitev ni bila potrebna.

7Druga toženka je po prejemu odgovora na revizijo vložila še eno vlogo, v kateri navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne sodbe, da ni šlo za privilegirano spremembo tožbe, da bi sodišče moralo odločiti o spremembi tožbe s posebnim sklepom, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj tožnice ne zastopa državni pravobranilec, ki bi jo moral zastopati po zakonu. Sklicuje se na 271. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002-SPZ).

8Revizije so bile dostavljene Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

9Revizije niso utemeljene.

10Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodni izvedenec je 20. 3. 2006 izdelal Izvedeniško poročilo, dne 21. 4. 2006 pa še Dopolnilo 1, v katerem je izračunal mesečno uporabnino za notranjo in zunanjo površino. Pooblaščenec tožene stranke na narok, na katerem je sodišče obravnavalo Izvedeniško poročilo in Dopolnilo 1 ni pristopil niti ni pooblastil drugega odvetnika za to pravdno dejanje. Ker ni bilo upravičenih razlogov, zaradi katerih lahko sodišče narok preloži, zadeva pa je bila zrela za odločanje, je sodišče glavno obravnavo zaključilo in izdalo sodbo. Sodišče druge stopnje je nato v svojem sklepu s 26. 9. 2007 opozorilo, bi možnost javne uporabe lokala le sedem mesecev v letu eventualno lahko vplivala le na višino uporabnine in da je tožena stranka onemogočila tožeči stranki razpolaganje z nepremičnino v celotnem obdobju in ne le sedem mesecev v letu. Sodišču prve stopnje je naložilo, da z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja ugotovi, za kakšno uporabnino je bila tožnica prikrajšana v ostalem vtoževanem obdobju, ko lokala ni možno uporabljati v javne, pač pa v druge namene. V sklepu P 3010/2007 s 26. 11. 2007 je sodišče izvedencu naložilo, da svoje mnenje dopolni tako, da ugotovi višino uporabnine še za preostalih pet mesecev v letu, to je skupaj 22 mesecev, in sicer najkasneje do naroka za glavno obravnavo 13. 12. 2007. Izvedenec je 6. 12. 2007 izdelal Dopolnilo 2, v katerem je navedel, da ostaja pri merilih za izračun uporabnine, ki jih je uporabil v Dopolnilu 1. Za pet zimskih mesecev je upošteval 50% uporabnine že izračunane za poletne mesece. Pooblaščenec tožene stranke je v pripravljalni vlogi s 13. 12. 2007 navedel, da je v Dopolnilu 2 nasprotje med določenimi ugotovitvami, enako pa je ponovil tudi na naroku 13. 12. 2007. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča druge stopnje (na četrti strani sodbe z 9. 7. 2008, prvi odstavek), ki so dovolj izčrpni, in jih zato ne ponavlja, druga tožena stranka pa v reviziji ne uveljavlja novih pravnih argumentov. Tožena stranka je možnost, da se opredeli do ugotovitve izvedenca v Dopolnitvi 2, imela. Zahtevala bi lahko dodatni rok za preučitev Dopolnitve 2 ali zaslišanje izvedenca, pa tega ni storila. Ravnanje, ko tožena stranka nobene od omenjenih pravic ne izkoristi na naroku za glavno obravnavo, potem pa postopanju sodišča očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne ustreza standardu korektnega izvrševanja procesnih pravic iz 9. člena ZPP.

11V zvezi s spremembo tožbe revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica obstoječi zahtevek za plačilo uporabnine povečala zgolj zaradi poteka časa (potem, ko je junija 2005 prvič spremenila tožbo, tako da je zaradi poteka časa zahtevala uporabnino še za nadaljnje zapadle mesečne zneske, je v nadaljevanju po poteku dodatnega časa in zapadlosti še dodatnih zneskov uporabnine zahtevala še plačilo za mesece od junija 2005 do septembra 2007) med tekom pravdnega postopka. Tožena stranka je na naroku 13. 12. 2007 kot nesporno priznala, kdaj je zapustila poslovni prostor – septembra 2007. Ker glede te relevantne okoliščine med strankama ni bilo spora, tožena stranka pa ne pojasni, katere dodatne okoliščine bi lahko eventualno vplivale na višino uporabnine za dodatne mesece od junija 2005 do septembra 2007, revizijsko sodišče ugotavlja, da očitek tožene stranke, da se v zvezi s spremembo tožbe ni mogla izjaviti, ni utemeljen.

12V zvezi z dopolnilno sodbo z 29. 4. 2008, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin višji tožbeni zahtevek (za razliko do polne vtoževane uporabnine za izvensezonske mesece v vtoževanem obdobju) revizijsko sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev toženi stranki v korist in nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe sodišča druge stopnje v tem delu. Druga tožena stranka v revizije ne pojasni, kako naj bi kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

13Konkretne dejanske okoliščine, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje:

- terjatev za plačilo uporabnine se nanaša na lokal ..., ki je pod potjo (v podhodu pod cesto) ob ..., v zemljiški knjigi vpisan kot cesta parc. št. 3286 k.o. ...;

- tožnica je pravna naslednica Samoupravne stanovanjske skupnosti Občine ..., ki je imela pravico uporabe prostora;

- tožnica je lastnica nepremičnine parc. št. 3286 k.o. ..., ki je bilo v času gradnje in je še vedno javno dobro;

- v najemni pogodbi s 24. 4. 1980 sta se pravna prednica tožnice in tožena stranka dogovorili za adaptacijo in ne za gradnjo poslovnega prostora, toženca pa sta poslovni prostor dogradila z lastnimi sredstvi;

- v najemni pogodbi sta se stranki dogovorili, da se najemnina ne plačuje do končane adaptacije;

- adaptacija je bila končana kmalu po sklenitvi pogodbe s 24. 4. 1980, nova najemna pogodba ni bila nikoli sklenjena;

- med strankama ni bilo dogovora o brezplačni uporabi;

- toženca sta poslovni prostor in zemljišče uporabljala v pridobitne namene, tožnici pa nista plačala ničesar;

- tožnica je najemno pogodbo s 24. 4. 1980 sodno odpovedala, enoletni rok za izpraznitev je potekel 15. 3. 2001;

- tožena stranka je zasedala poslovni prostor do septembra 2007;

- izvedenec je za 73 m2 zunanje in 80 m2 notranja površine določil mesečno uporabnino 456.097 SIT;

uporabnina za mesece izven sezone je za polovico nižja po m2.

14Pravilna je presoja sodišč, da tožena stranka na prostoru, ki ga je zasedala, ni pridobila lastninske pravice. Gre za (grajeno) javno dobro, občinsko cesto, na katerem bi tožena stranka kvečjemu lahko (ob izpolnjevanju ostalih pogojev) pridobila posebno pravico uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Ker ugotovitve sodišč ne dajejo podlage za sklepanje o posebni pravici uporabe, ni mogoče uporabiti določb, ki urejajo stavbno pravico kot posebno pravico uporabe (265. in 271. člen SPZ). Tožena stranka lastninske pravice ni pridobila z zgraditvijo na tujem zemljišču (24. člen ZTLR) tako iz razloga, ker je bil prostor v družbeni lastnini, kot tudi zato, ker obstoj pogodbenega razmerja (najemne pogodbe) izključuje uporabo pravil ZTLR o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Ker je tožena stranka uporabljala tožničin prostor v svojo korist, tožnica utemeljeno zahteva plačilo uporabnine v skladu z 219. členom ZOR.

15Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podano, je moralo revizijsko sodišče neutemeljene revizije zavrniti (378. člen ZPP). Stroške tožnice v zvezi z odgovorom na (prvo) revizijo zoper prvo izpodbijano sodbo je odmerilo na 923,46 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP) in jih naložilo v plačilo toženi stranki, stroške tožnice v zvezi z odgovorom na (drugi dve) reviziji v zvezi z drugo izpodbijano sodbo pa je odmerilo na 923,46 EUR in jih naložilo v plačilo drugi toženki, kot izhaja iz izreka te sodbe, ker je za vložitev revizij pooblaščence pooblastila samo druga toženka.