VSRS Sodba VIII Ips 327/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače za obdobje od 7. 8. 1996 do 31. 1. 2005 v bruto znesku 35.826,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in iz naslova regresa za letni dopust za leta od 1997 do 2004 v bruto znesku 4.073,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov ter z odvodom davkov in prispevkov. Presodilo je, da toženec ne odgovarja za obveznosti do tožnika, ker ni pravne podlage za osebno odgovornost družbenika, dokler družba deluje in je vpisana v sodni register. Tožniku je namreč delovno razmerje prenehalo pri tožencu v času, ko je bil samostojni podjetnik, vendar pa je ta kasneje ustanovil družbo z omejeno odgovornostjo, ki je bila ob vložitvi tožbe vpisana v sodni register in je poslovala. Zato je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar ne iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Presodilo je, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu kot samostojnemu podjetniku prenehalo, zato ni podlage za uveljavljanje prejemkov iz delovnega razmerja.

3Zoper pravnomočno sodbo vlaga pravočasno revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila zavrnilna zamudna sodba izdana v nasprotju z zakonom, ker tožnik ni bil pozvan k odpravi nesklepčnosti tožbe. Po določbi 39. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sodišče zavrnilne zamudne sodbe ne more izdati, če predhodno tožnika ne pozove k odpravi nesklepčnosti. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe in ugotavljalo nesklepčnosti ob vložitvi tožbe, temveč šele potem, ko je bil postopek že v teku, ko je bil opravljen poravnalni narok in je tožena stranka vložila že dva pripravljalna spisa. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je v drugem postopku sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo ničnost odpusta oziroma prenehanja delovnega razmerja, kar je pritožbeno sodišče potrdilo. Vrhovno sodišče je sicer sodbo sodišča prve in druge stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, vendar te sodbe v času izdaje zamudne sodbe še ni bilo, tožnik pa namerava zoper njo vložiti ustavno pritožbo in po potrebi nadaljevati postopek pri ESČP v Strasbourgu. Tožba je bila ob vložitvi v celoti sklepčna in je imela vse potrebne podlage za to, da bi sodišče zahtevku ugodilo. Toženec kot fizična oseba še vedno odgovarja za obveznosti, ki izvirajo iz njegovega poslovanja kot samostojnega podjetnika in so nastale do vpisa statusnega preoblikovanja v družbo z omejeno odgovornostjo v sodni register – to je do 31. 1. 2005. Sodišče druge stopnje je očitno pritožbena prizadevanja tožeče stranke glede zmotne uporabe materialnega prava razumelo na tak način, kot da tožeča stranka nasprotuje uporabi instituta spregleda pravne osebnosti. Drugače si razlogov drugostopnega sodišča ni mogoče razložiti. Vendar se tožeča stranka za to v pritožbi ni zavzemala. Sodišče druge stopnje bi moralo vsebinsko obravnavati pritožbene navedbe glede vprašanja spregleda pravne osebnosti. O tem izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Ravnanje sodišča po oceni revizije pomeni tudi kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Revident predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodba sodišča prve stopnje ni bila izdana v nasprotju s 318. členom ZPP, s čimer naj bi bila podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je sicer revizijsko stališče, da je potrebno pri izdaji zamudne sodbe upoštevati tudi določbe ZDSS-1, konkretno prvega odstavka 39. člena, vendar pa v tem primeru uporaba te določbe ni bila potrebna. Stališče revizije, da sodišče ne more (ne sme) izdati zavrnilne zamudne sodbe, če tožnik ni pozvan na odpravo nesklepčnosti, je zmotno. Že iz besedila prvega odstavka 39. člena ZDSS-1 izhaja, da je delavcu treba določiti rok za odpravo nesklepčnosti in mu dati možnost za popravo tožbe, kar pomeni, da so v tožbi vsebinske pomanjkljivosti, ki jih je mogoče z dodatnimi navedbami odpraviti. Če pa nesklepčnosti ni mogoče odpraviti, poziv na odpravo nima nobenega smisla. Ker iz tožbe jasno izhaja, da tožnik v spornem obdobju pri tožencu ni bil v delovnem razmerju, sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ker tožnika k odpravi nesklepčnosti ni pozvalo. Če delovno razmerje ni vzpostavljeno, tudi ni podlage za zahtevke, ki iz takega razmerja izhajajo.

7Dejstvo, da je sodišče razpisalo poravnalni narok in sprejelo dve pripravljalni vlogi tožene stranke, tudi ne vpliva na zakonitost zavrnilne zamudne sodbe. Ravnanje sodišča je bilo sicer nepotrebno, vendar pa zaradi tega zavrnilna zamudna sodba ni bila izdana v nasprotju z zakonom. Bistvena pogoja za izdajo sodbe na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP, in sicer, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila in da iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, utemeljenost zahtevka ne izhaja, sta bila izpolnjena. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v skladu z zakonom, je neutemeljen tudi nadaljnji revizijski očitek o kršenju 14. člena Ustave RS (enakost državljanov pred zakonom), 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic v postopku pred sodišči) in 23. člena Ustave (pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča nepristransko sodišče). Sodišče druge stopnje pa je odgovorilo tudi na vse relevantne pritožbene navedbe. Na nebistvene glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni bilo dolžno odgovarjati. Pritožbene navedbe o spregledu pravne osebnosti so za ta spor nepomembne, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo pri tožencu, ko je bil ta še samostojni podjetnik, torej fizična oseba, ki za obveznosti odgovarja osebno, ne glede na to, ali ob vložitvi tožbe še ima ta status ali ne. Takšno stališče je sodišče druge stopnje jasno zavzelo, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

8Bistvena in edino pomembna okoliščina v tem delovnem sporu je ta, da je tožniku pri tožencu delovno razmerje prenehalo 6. 8. 1996. Ker po tem datumu do 31. 1. 2005 (na to obdobje se nanaša zahtevek) ni bilo ponovno vzpostavljeno, za uveljavljanje kakršnihkoli pravic iz delovnega razmerja ni podlage. Takšna pravna presoja sodišča druge stopnje je pravilna, zato je pritožbo tožnika utemeljeno zavrnilo in (sicer iz drugih razlogov) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.