39. člen ZDSS-1

V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP prekluzija po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo nastopi že na podlagi zakona, na to pa sta bili pravdni stranki opozorjeni že v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo. S tem, ko je sodišče prve stopnje obema strankama navedeni rok podaljšalo še za 15 dni, tožencu ni kršilo postopkovnih pravic. V skladu s prvim odstavkom 252. člena ZPP dokazovanje z izvedencem vodi sodišče, na podlagi tretjega odstavka 289. člena ZPP pa lahko stranki prepove določeno vprašanje izvedencu, če se vprašanje ne nanaša na zadevo. Kot takšno je treba šteti tudi vprašanje, ki se nanaša na dejstva, ki niso bila (pravočasno) zatrjevana. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca gradbene stroke ni ustrezno substancirala. Na tretjem naroku za glavno obravnavo je namreč po pozivu sodišča prve stopnje navedla, naj izvedenec preizkusi pravilnost toženčevega obračuna. Čeprav pritožba zatrjuje nasprotno, tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi morala dokazni predlog s takšno obrazložitvijo podati že v tožbi. Vprašanje, ali je podizvajalec v zvezi s spornim projektom res opravil dodatna

Pravdni stranki sta določili drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot ga določa ZDR-1, pri čemer sta imeli za to podlago v 73. členu ZDR-1. Tožnik je namreč pri toženi stranki opravljal poslovodno funkcijo. Glede na dejstvo, da je tožnik imel sklenjeno managersko pogodbo, ki je določala prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila odpoved, ki jo je tožnik prejel zaradi odpoklica, zakonita, saj sta stranki izključili drugačen postopek odpovedi oziroma, podajo odpovedi po določbah ZDR-1.

Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga in z redno odpovedjo delodajalec ne more z enim aktom odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavskemu direktorju in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice in obveznosti mirujejo. Istočasno ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat.

Tožniku je treba določiti rok za odpravo nesklepčnosti in mu dati možnost za popravo tožbe, kar pomeni, da so v tožbi vsebinske pomanjkljivosti, ki jih je mogoče z dodatnimi navedbami odpraviti. Če pa nesklepčnosti ni mogoče odpraviti, poziv na odpravo nima nobenega smisla.

Ker sodišče prve stopnje pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe tožnika ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče mora na podlagi ugotovitev, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila in da tožba ni sklepčna, pozvati tožečo stranko, naj jo ustrezno popravi oziroma dopolni, nato pa popravljeno tožbo vročiti nasprotni stranki s pozivom, naj nanjo odgovori. V nasprotnem primeru ni mogoče presojati, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Po tretjem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, le v primeru, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (torej če tožba ni sklepčna). Če sodišče ugotovi, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, niso podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe in je potrebno o takšnem tožbenem zahtevku odločiti na glavni obravnavi kljub temu, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala. Prvi odstavek 39. člena ZDSS-1 določa, da sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), s sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Ker sodišče prve stopnje pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo nad prisojenimi 150.000,00 SIT, ni tako postopalo, temveč je takoj izdalo zavrnilno zamudno sodbo, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka.

V individualnih delovnih sporih za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi nesreče pri delu je dopustna izdaja zamudne sodbe.

Pri uporabi instituta odprave nesklepčnosti tožbe po 39. členu ZDSS-1 je zelo pomembna tehtna presoja sodnika, kdaj gre dejansko za tako tožbo, ki ni sklepčna. Pojem sklepčnosti tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme (1. odstavek 7. člena ZPP), to je dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar lahko v končni posledici pripelje do njega zavrženja (108. člen ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, oz. da navede tako spodnjo premiso, ki bo na podlagi sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu predlagani pravni posledici. Vsebinsko trditveno breme je torej predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Za sklepčnost tožbe pa ni potrebno, da tožeča stranka v njen navede pravno podlago tožbenega zahtevka, če pa jo že navede, sodnika nanjo ni vezan (3, odstavek 180. člena ZPP). Glede na navedeno je tožba nesklepčna takrat, če tožnik v njen ni zmogel trditvenega bremena.

Če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), mora sodišče delavcu s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe in ga opozoriti, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo, če tožbe ne bo ustrezno popravil (1. odstavek 39. člena ZDSS-1). Če sodišče ne ravna po citiranem členu, ampak izda zavrnilno zamudno sodbo po 3. odstavku 318. člena ZPP, ne da bi delavca pozvalo, naj odpravi nesklepčnost tožbe, stori bistveno kršitev postopka po 7. točki 1. odstavka 339. člena ZPP.

Če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, tožba pa ni sklepčna, mora sodišče delavcu dati rok za odpravo neskepčnosti tožbe in šele nato, če delavec tožbe ne popravi, izda zavrnilno zamudno sodbo (1. odstavek 39. člena ZDSS-1). Če sodišče izda zamudno sodbo, ne da bi delavcu dalo dodaten rok za odpravo neskepčnosti tožbe, stori kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Za ugotovitev, da je tožba sklepčna, ni potrebno, da so zatrjevana dejstva dokazana. Zadostuje, da so izkazane skladne navedbe, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, pri čemer je pri redni odpovedi PZ iz poslovnega razloga dokazno breme glede utemeljenosti podane odpovedi na delodajalcu (82/1. člen ZDR). Če tožena stranka v delovnem sporu ne odgovori na tožbo delavca, sodišče pa ugotovi, da tožba ni sklepčna, s sklepom naložil delavcu, naj v danem roku tožbo popravi in ga opozori, da bo sicer tožbeni zahtevek zavrnjen (1. odstavek 39. člena ZDSS-1). S tem, ko je tožnica tožbo pravočasno dopolnila z navedbo, da o nameravani redni odpovedi PZ iz poslovnega razloga ni bila predhodno pisno opozorjena, da ji je tožena stranka očitala razlog nesposobnosti, nato pa PZ odpovedala iz poslovnega razloga ter navedla konkretne določbe ZDR, ki naj bi jih tožena stranka v postopku odpovedi kršila ter modificirala tožbeni zahtevek, je odpravila nesklepčnost tožbe.

Ker je tožnica izredno odpovedala PZ po 2. odstavku 112. člena ZDR, je upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi PZ iz poslovnih razlogov, v višini po 109. členu ZDR. Tožnica ni upravičena do odpravnine v višini, kot jo določa 170. člena KP za tekstilno industrijo, saj je ta temeljila na določbah prej veljavnega ZDR/90. Tožena stranka se ni udeležila poravnalnega naroka oz. naroka za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičila. Čeprav je odgovorila na tožbo, so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe (28/1 člena ZDSS-1). Ker pa se v primeru odsotnosti tožene stranke z naroka šteje, da odgovor na tožbo sploh ni bil podan, je ob ugotovitvi, da je tožba delno nesklepčna, potrebno postopati po 39. členu ZDSS-1.

Ker tožba v delu, ki se nanaša na regres letni dopust, ni sklepčna (iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka), bi sodišče skladno z 1. odstavkom 39. člena ZDSS-1 moralo s sklepom tožniku določiti rok za popravo tožbe in šele nato tožbeni zahtevek zavrniti, če tožnik v danem roku tožbe ne bi popravil. Ker sodišče ni postopalo po citiranem 39. členu ZDSS-1, je preuranjeno izdalo zavrnilno zamudno sodbo.