VDSS sodba Pdp 863/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke št.... z dne 3. 12. 2008 kot nezakonit razveljavi ter da je tožena stranka dolžna priznati tožniku od 1. 8. 2007 količnik v višini 7,60 ter mu izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal upoštevaje količnik 7,60, od tega zneska plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 255,00 EUR, od izteka paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče napačno presodilo, da je delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik v Javni agenciji za železniški promet RS bilo strokovno tehnično delovno mesto in da je kot takšno bilo opredeljeno tudi njegovo delovno mesto po prehodu v Direkcijo RS za vodenje investicije v javno železniško infrastrukturo (Direkcija). Obrazložitev izpodbijane sodbe namreč zatrjuje, da naj bi naloge vodje oddelka za premoženjske, pravne in upravne zadeve ne bile javne naloge, v smislu 9. člena Zakona o železniškem prometu (Ur. l. RS, št. 15/2007 – ZZelP-F), ki kot javne naloge opredeljuje zlasti pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa ter organiziranje in izvajanje revizij projektne dokumentacije v skladu s predpisi. Tožnik, ki je bil torej vodja oddelka za premoženjske, pravne in upravne zadeve, naj teh opisanih nalog ne bi opravljal, zato naj bi bilo njegovo delovno mesto samo strokovno tehnično in s takšnega delovnega mesta naj bi bil tudi pravilno razporejen na strokovno tehnično delovno mesto v Direkcijo. Sodišče tukaj ni naredilo temeljitejše analize dejanskih izvajanj del, s strani tožnika. Sodišče namreč ni ovrednotilo dejstva, da je vodja za premoženjske, upravne in pravne zadeve ena ključnih oseb, ki zagotavlja vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo in da delo, ki ga je opravljal tožnik izrecno sodi pod opis „zlasti priprava, organiziranje, ...“. Investicije v javno železniški infrastrukturi so namreč izjemno kompleksen proces, ki zahteva najprej pridobitev ustreznih zemljišč, v zvezi s tem izvajanjem nalog odkupa, pravne priprave države, da dobi na teh zemljiščih pravico graditi, zaključuje pa tudi pripravo prostorskih podlag in razlastitvenih aktov. Tudi tožena stranka sama je to delo vrednotila na enak način in napako, ki jo je storila pri prehodu tožnika iz Agencije v Direkcijo, tudi sama sanirala s tem, da mu je popravila naziv ter spremenila opis njegovega delovnega mesta, iz strokovno tehničnega v javnega uslužbenca. Sodišče je na tej točki premalo jasno ugotovilo dejansko stanje in se je napačno postavilo na predpostavko, da je tožnik postal javni uslužbenec, šele na podlagi novo izvedenega javnega razpisa. Pritožnik se strinja s trditvijo sodišča, da gre v obravnavani pravdi predvsem za pravno vprašanje, ali je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje na novo in torej neodvisno od prejšnjega delovnega mesta v Agenciji, ali pa gre v resnici za prenos njegovega delovnega mesta po samem zakonu in je torej Direkcija, v smislu izvajanja javnih nalog, le pravna naslednica Agencije, kjer je bil tožnik prej zaposlen. Pritožnik se sicer strinja s pravnim naziranjem sodišča, da je zamenjal delodajalca in temu tudi ne oporeka, prav tako ločuje med državo in delodajalcem in mu je poznana določba drugega odstavka 3. člena ZJU, ki določa, da je RS delodajalec le v državnem organu. Ni dvoma o tem, da je bil pred prihodom v Direkcijo zaposlen v javni agenciji, ki je samostojna pravna oseba in da mu prej delodajalec ni bila Republika Slovenija. Ne strinja pa se s pravnim naziranjem sodišča, da je šlo pri prehodu delavca iz Agencije v Direkcijo za novo zaposlitev in da torej takšen prehod zaposlitve iz Agencije v Direkcijo ne nosi sam s seboj tudi vseh pridobljenih pravic tožnika pri prejšnjem delodajalcu. Čeprav se tožnik strinja tudi z ugotovitvijo sodišča, da je 43. člen ZZelP-F lex specialis, vendar ne na način, da bi derogiral 73. člen Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik se tudi strinja, da je zapis drugega odstavka 43. člena ZZelP-F morda nejasen, ker dejansko govori o sklenitvi nove pogodbe, medtem, ko 73. člen ZDR sklenitve nove pogodbe ne predpostavlja. Ni mogoče novele Zakona o železniškem prometu razumeti na način, da je država samo prevzela javne naloge s strani Agencije, ne pa istočasno tudi izvajalcev, ki so te naloge opravljali. Tudi sicer je dejanska izvedba, kot izhaja iz listinskih dokazov, ki jih je predložil tožnik bila takšna, da je tožena stranka k prenosu delavcev pristopila kot da gre za avtomatični prenos. To izhaja iz korespondence med Agencijo in Direkcijo, kjer je Direkcija zahtevala delovnopravne dokumente in osebne podatke točno določenih delavcev. Podrobno pa o tovrstnem prenosu nalog z uporabo 73. člena ZDR govori tudi Direktiva 2001/23/ES. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pred odločitvijo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi tega ugotovilo vsa pravna relevantna dejstva ter posledično utemeljeno in pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika, v okviru katerega uveljavlja razveljavitev oziroma odpravo sklepov tožene stranke o prevedbi tožnika ter izplačilo razlike v plači, neutemeljen. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo in podrobno obrazložilo. Z obrazložitvijo izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju na to obrazložitev sklicuje.

Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 2. 10. 2003 zaposlil na Javni agenciji za železniški promet RS (v nadaljevanju Agencija) in sicer na delovnem mestu vodja oddelka za premoženjske, pravne in upravne zadeve, VII. tarifni razred, z osnovnim količnikom 6,00. Tožniku je bil skladno z 31.b členom Pravilnika o napredovanju določen plačilni razred s količnikom 7,20 in z odločbo z dne 29. 9. 2005 je tožnik napredoval za en plačilni razred in je bil uvrščen v plačilni razred s količnikom 7,60.

Po 40. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu (Ur. l. RS, št. 15/2007 – ZZelP-F) je MZP (Direkcija RS – v nadaljevanju Direkcija) od Agencije prevzela naloge, finančna sredstva ter druge pravice in obveznosti iz področja investicij v javno železniško infrastrukturo. Glede delovnih razmerij javnih uslužbencev Agencije, ki v Agenciji izvajajo nadzor nad opravljanjem gospodarskih, javnih služb, investicijami in trženjem javne železniške infrastrukture, 43. člen ZZelP-F določa, da javni uslužbenci do uveljavitve ZZelP-F sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom, pristojnim za promet oziroma upravljalcem. Tožnik je nato dne 1. 8. 2007 z MZP (Direkcijo), na podlagi 43. člena ZZelP-F, sklenil pogodbo o zaposlitvi za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo za delovno mesto pravnik II. Za to delovno mesto je določen količnik za izračun osnovne plače v višini 4,40, tožnik pa je skladno z 31.a členom Pravilnika o napredovanju obdržal štiri plačilne razrede, ki jih je na prejšnjem delovnem mestu dosegel v skladu s pravilnikom, in mu je bil tako določen količnik za določitev plače v višini 5,50. Tožnik pa je bil nato dne 5. 10. 2007 imenovan v uradniški naziv tretje stopnje podsekretar (na podlagi izvedenega javnega natečaja za prosto delovno mesto „podsekretar“) in istega dne je s toženo stranko tudi sklenil pogodbo o zaposlitvi za uradniško delovno mesto v VII. tarifnem razredu, t.j. delovno mesto podsekretar. Za to delovno mesto je količnik za določitev osnovne plače določen v višini 6,00, tožnik pa je bil skladno z 31.b členom Pravilnika o napredovanju razporejen v plačilni razred s količnikom 6,80.

ZZelP-F je kot lex specialis v 43. členu med pravdnima strankama zahteval sklenitev pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni tudi določitev vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi po 29. členu ZDR, med katerimi je tudi določilo o znesku osnovne plače. Ker sta stranki v pogodbi o zaposlitvi z veljavnostjo od 1. 8. 2007 določili nižji količnik, plača pa se je tožniku izplačevala v skladu s pogodbo o zaposlitvi (tožnik ne trdi drugače), ki je dvostranski akt z obveznimi sestavinami po 29. členu ZDR, za katerega se enakopravno odločita obe stranki, ter ju tudi enako zavezujejo, bi moral tožnik zoper takšno pogodbeno določilo,v kolikor se z njim ni strinjal, sprožiti ustrezno pravno varstvo v skladu z 24. členom ZJU in 14. členom ZDR.

Pogodba o zaposlitvi ima podlago v delovnopravnih predpisih, vendar se glede vprašanja, ki jih takšni predpisi ne urejajo, smiselno uporabljajo obligacijski predpisi. Tako je potrebno glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi izhajati iz Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). To pomeni, da je potrebno glede vprašanja ponudbe in sprejema predloga pogodbe, sposobnosti strank, razlage pogodbenega zapisa, izpodbojnosti, ničnosti ter ostalih pogodbenih vprašanj upoštevati konkretne določbe OZ. Po oceni pritožbenega sodišča sta bili pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007 spoštovani določbi 22. in 28. člena OZ, to je ponudba in sprejem pogodbe. V kolikor je prišlo na strani tožnika, pri podpisu pogodbe do napake volje, zmote o predmetu ali kakršnegakoli dvoma o pravilnosti pogodbe je to lahko samo razlog na strani tožnika in stvar presoje v drugem sodnem postopku, zaradi izpodbijanja veljavnosti pogodbe, za kar so predpisani ustrezni roki (99. člen OZ, 14. člen ZDR). Nikakor pa ni razlog za presojo v tem delovnem sporu, saj pogodbe o zaposlitvi, kot je bila dogovorjena in podpisana, nobena od strank ne izpodbija. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je tožniku obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika, kot je bil dogovorjen s strani pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), se sodišče do teh pritožbenih navedb, ni opredelilo. Prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajalo izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).