VSL sodba I Cp 3591/2010

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. odst. 1. točke izreka, 2. točka in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 6.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 10. 2008 dalje. V presežku (za 9.000,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi tožničin rentni zahtevek. Toženko pa je zavezalo k povrniti tožničinih pravdnih stroškov v znesku 453,87 EUR z obrestmi.

2Tožnica se je pravočasno pritožila. Izpodbija zavrnilni del sodbe in se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo vsem njenim zahtevkom v celoti ugodeno. Poudarja, da sodišče prve stopnje za svoje zaključke ni imelo osnove v izvedenih dokazih. Izvedenskega mnenja I. Š. iz kazenskega spisa ne bi smelo uporabiti kot dokaz, ker se tožnica z uporabo tega mnenja v pravdi ni strinjala. Iz izpovedi priča G. G. izhaja, da je toženkin zavarovanec vozil izrazito prehitro glede na nepreglednost ovinka, nočni čas in bližino naselja. Pešec M.B. zanj ni pomenil nepričakovane ovire in bi se toženkin zavarovanec trčenju lahko izognil. Sicer pa toženka izvedenca cestno prometne stroke ni predlagala, čeprav je na njej dokazno breme o okoliščinah, na podlagi katerih bi se morda lahko delno ekskulpirala svoje objektivne odškodninske odgovornosti. Sodišče ni dovolj strokovno usposobljeno, da bi na podlagi doslej izvedenih dokazov lahko ugotovilo vzrok za nastanek prometne nezgode in prispevek udeležencev. Sploh pa krivde pešca v obravnavanem primeru ni bilo. Njegova vinjenost ni bila v vzročni zvezi z nezgodo. Tudi če bi bil trezen, se med prečkanjem ceste zadetju na noben način ne bi mogel izogniti. Tožnica kot oškodovanka ni prav nič prispevala k nastanku škode. Pešec je bil kvečjemu tretja oseba in se zato toženka v odnosu do tožnice ne more niti delno razbremeniti svoje odgovornosti. Zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo ni bila pretirana. Tožnica je namreč sina zaradi njegovih posebnih potreb dojemala kot od nje odvisnega otroka. Sodišče ne bi smelo kar samo presojati višine zahtevka. Ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženka mora povrniti tudi tožničino premoženjsko škodo. Tožnica je prikrajšana zaradi dodatka za pomoč in postrežbo, ki je sicer pripadal sinu, vendar je s tem denarjem razpolagala tožnica za svoje potrebe in imela na ta račun boljši življenjski standard, pomoč in postrežbo sinu pa je nudila sama. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008) paziti po uradni dolžnosti. Tudi pritožbeni očitek o domnevni protislovnosti izpodbijane sodbe ni upravičen. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev navedlo dovolj jasne in razumljive razloge, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Utemeljeno pa tožnica graja ravnanje sodišča prve stopnje, ko je kljub njenemu nasprotovanju kot dokaz uporabilo izvedensko mnenje I. Š., ki ga je ta izvedenec podal v kazenskem postopku zoper toženkinega zavarovanca. Sodišče je namreč to mnenje obravnavalo kot listinski dokaz, čeprav gre le za del toženkinega trditvenega gradiva, zato sodbe nanj ne bi smelo opreti. Opisana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa ni terjala razveljavitve prve sodbe, saj je kršitev glede na njeno naravo mogoče odpraviti v pritožbenem postopku, in sicer na seji brez ponovne obravnave. Izpodbijana sodba se namreč glede podlage tožbenega zahtevka opira zgolj na listine (iz kazenskega spisa) in posredne dokaze (zapisnike o zaslišanju prič G. G. in F. P.), z uporabo teh dokazov v pravdi pa sta stranki izrecno soglašali. Sodišče druge stopnje je zato v okviru pritožbenega preizkusa upoštevalo samo te dokaze, ne pa tudi izvedenskega mnenja I. Š.

5Toženkina objektivna odgovornost za obravnavano škodo, sodeč po pritožbenih trditvah, ni sporna. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je tudi sam pešec odločilno prispeval k nastanku prometne nezgode, v kateri se je poškodoval. Tožnica je zato v skladu s 1. odst. 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur.l. RS, št. 97/2007-UPB1) upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da je bil pešec v tem primeru tretja oseba, ki po 4. odst. 153. čl. OZ odgovarja za nastalo škodo solidarno s toženko oziroma voznikom kot njenim zavarovancem. Tožničin sin M. B. je bil v resnici neposredni oškodovanec, zato posledice tistega njegovega ravnanja, ki je bilo poleg uporabe motornega vozila tudi vzrok za nastanek prometne nezgode in obravnavane škode, bremenijo tožnico kot posredno oškodovanko.

6Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da sodišče brez izvedenca cestnoprometne stroke ne more zanesljivo ugotoviti vzroka za nastanek prometne nezgode in oceniti prispevkov obeh udeležencev nezgode. Gre namreč za pravno vprašanje, na katerega mora v vsakem primeru odgovoriti sodišče. Dokaz z izvedencem se po 243. čl. ZPP izvede le, kadar mora sodišče odgovoriti na kakšno dejansko vprašanje, pa za ugotovitev ali za razjasnitev spornih dejstev nima ustreznega strokovnega znanja. Poleg tega so v pravdnem postopku vsa dokazna sredstva enakovredna in noben dokaz ni obvezen, upoštevaje načelo proste dokazne presoje iz 8. čl. ZPP. Zgrešeno je torej pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke, toženka pa bi ga morala predlagati. Toženka je svojemu dokaznemu bremenu v zvezi z zatrjevano delno izključitvijo odgovornosti svojega zavarovanca zadostila s predlaganimi in izvedenimi dokazi, predvsem z listinami iz kazenskega spisa in zapisniki o zaslišanjih prič G. G. in F. P., medtem ko tožnica v zvezi s spornim temeljem odškodninske odgovornosti ni ponudila nobenega uporabnega nasprotnega dokaza. Brez podlage je zato pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

7Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je do trčenja med vozilom toženkinega zavarovanca in pešcem prišlo na samem vozišču in ne ob njegovem robu, kot je sprva trdila, tožnica v pritožbi ne oporeka. Protispisno pa je pritožbeno vztrajanje, da se je nesreča zgodila v naselju, saj je v resnici po podatkih policijskega zapisnika do trčenja prišlo v bližini, torej izven naselja, in ne v samem naselju. Na kraju nezgode ni prehoda, tožnica pa tudi ni trdila, da pešci tam kljub temu pogosto prečkajo vozišče. Ne glede na to je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odgovornosti za nezgodo upoštevalo voznikovo poznavanje krajevnih razmer in ga pripisalo v toženkino breme. Prav tako brez podlage je pritožbena trditev, da v času nezgode še ni bilo temno. Iz zapisnikov prometne policije in preiskovalne sodnice o ogledu kraja prometne nezgode je namreč razvidno, da se je ta pripetila že v mraku in na neosvetljenem delu ceste. V skladu z 2. odst. 97. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP – 1, Ur. l. RS, št. 83/2004) bi torej pešec moral uporabljati odsevnik. Nobenega dvoma ni, da je bila njegova opustitev v vzročni zvezi z nastankom nezgode, saj ga je voznik opazil pozneje, kot bi ga lahko sicer. Poleg tega se pešec, preden je stopil na vozišče, očitno ni prepričal, če to lahko varno stori, kot je mogoče povzeti iz izpovedi priče G. G., na katero se opira izpodbijana sodba. Pešec je torej kršil tudi določilo 8. odst. 95. čl. ZVCP-1. Sodišče prve stopnje je med vzroki za nezgodo upravičeno upoštevalo močno opitost pokojnega pešca, ki je imel v organizmu 2,19 g/kg alkohola. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da se pešec, tudi če bi bil trezen, zadetju na noben način ne bi mogel izogniti. Bistveno je namreč, da se trezen pešec v enakih okoliščinah sploh ne bi lotil prečkanja ceste, pokojni pešec pa je to storil prav v trenutku, ko sta se mu iz obeh strani že približevali vozili. Ravnanje pokojnega pešca je bilo po navedenem ne samo v nasprotju s prometnimi predpisi, ampak tudi skrajno neprevidno. Neutemeljena je torej pritožbena trditev, da je bil pešec za toženkinega zavarovanca pričakovana ovira. Niti posebej skrben voznik v enakih okoliščinah ne bi mogel pričakovati takšnega ravnanja pešca. Dejstvo, da je bil vinjen tudi voznik, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri presoji odgovornosti za nezgodo. Toženkin zavarovanec je z vožnjo pod vplivom alkohola kršil določilo 2. odst. 130. čl. ZVCP – 1. Stopnja voznikove alkoholiziranosti (0,89 g/kg) je bila resda znatno nižja od peščeve, vendar bi trezen voznik v enakih okoliščinah gotovo lahko prej zaznal nevarno prometno situacijo in se ustrezno odzval nanjo ter tako, če že ne bi mogel preprečiti trčenja, vsaj zmanjšal njegove posledice. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je toženkin zavarovanec vozil prehitro. Na kraju nezgode je namreč po podatkih policijskega zapisnika hitrost vožnje omejena na 90 km/h, medtem ko je iz izpovedi prič G. G. in F. P. mogoče povzeti, da toženkin zavarovanec pred zaviranjem ni vozil več kot 60 km/h. Temu dejstvu, ki ga upošteva tudi izpodbijana sodba, tožnica v pritožbi ne oporeka, vztraja le, da takšna hitrost ni bila primerna,češ da bi smel voznik voziti le s takšno hitrostjo, da bi lahko ustavil pred oviro, ki jo je predstavljal pešec. Po presoji pritožbenega sodišča za navedeni očitek ni podlage, saj je bila hitrost vožnje toženkinega zavarovanca kar za tretjino nižja od dovoljene. Bistveno pa je tudi, da je kritično prometno situacijo ustvaril pokojni pešec s svojim protipravnim ravnanjem, ki ga v danih razmerah ni bilo mogoče pričakovati.

8Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno ocenilo prispevek obeh udeležencev k nastanku obravnavane nezgode. Glede na večjo težo protipravnega ravnanja pešca in toženkino objektivno odgovornost, je odgovornost za nastalo škodo, upoštevaje 3. odst. 153. člena OZ in 1. odst. 171. člena istega zakona, utemeljeno porazdelilo med obe pravdni stranki v enakem deležu, torej vsaki polovico.

9Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo. Znesek 12.000,00 EUR, s katerim je ovrednotilo tožničine duševne bolečine zaradi izgube sina, ustreza predpisanim merilom iz 179. člena OZ, zlasti ugotovljeni stopnji in trajanju duševnih bolečin ter vsem ostalim okoliščinam primera. V zadostni meri je bilo upoštevano tudi dejstvo, da je bila tožnica zaradi sinovih posebnih potreb nanj še posebej navezana. Sicer pa se je o tem, kako jo je prizadela sinova smrt, sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo že na podlagi izpovedi same tožnice ter prič R. B. in D. B. ml., zato dokazovanje z izvedencem psihiatrom ni bilo potrebno. Prisojena odškodnina primerno odraža pomen prizadete dobrine in ustreza namenu odškodnine, saj predstavlja pravično zadoščenje za tožničino trpljenje. Obenem je odškodnina primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

10Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za povračilo zatrjevane premoženjske škode zaradi izgubljenega dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga je sicer prejemal zdaj pokojni tožničin sin. Izpodbijana sodba ima o tem jasne, popolne in pravilne razloge, ki jih ni treba ponavljati. Dodatek za pomoč in postrežbo predstavlja osebno pravico upravičenca, ki z njegovo smrtjo ugasne. Če pa si je tožnica te sinove dohodke prilaščala in jih uporabila za svoje udobnejše preživljanje, potem je ravnala protipravno in do povračila odškodnine iz tega naslova ni upravičena.

11Pritožbeni razlogi torej niso podani, ne tisti, ki jih uveljavlja tožnica, in ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo. Takšna odločitev vključuje tudi stroškovni del prve sodbe, ki ga je tožnica izpodbijala le v zvezi z odločitvijo o glavni stvari, sicer pa ji ni obrazloženo oporekala.

12Ker je tožnica s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je v skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.