VSL sodba in sklep II Cp 4943/2010

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

S sodbo in sklepom z 20. 10. 2010 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev v višini 21.700,00 EUR, ki izhaja iz sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v pravdni zadevi, ki se je vodila pod opr. št. P 3298/06-II z dne 21. 12. 2007, zapadla na dan 31. 12. 2008 (I. točka izreka); zaradi umika tožbe je postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 2.100,00 EUR, ustavilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.444,32 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom z dne 20. 10. 2010 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 28. 9. 2010.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže kot nedopusten. Meni, da tožnica v zadevni pravdi ne more uveljavljati svojih pravic, saj za to nima izkazanega pravnega interesa. Ni jasno, v čem bi se tožničin pravni položaj s tožbenim zahtevkom izboljšal, glede na sklenjeno sodno poravnavo. Sodna poravnava je bila sklenjena ter predstavlja izvršilni naslov. Tožeča stranka je ne more v drugem pravdnem postopku, saj ta možnost ne obstaja. Temu nasprotujejo določbe ZPP, ki določajo zakonske pogoje in predpostavke za dopustnost obravnavanja tožbe. Sodna poravnava se lahko razveljavi le na način in v postopku določenima v zakonu, nikakor pa je ni moč spreminjati. Tožeča stranka tudi ne more umikati tožbe na način, kot je storila, saj gre za ugotovitveno tožbo. Napačen je tako sklep sodišča, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 2.100,00 EUR. Sodišče je ponovno razsodilo o isti stvari, kar pa ni dovoljeno. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 20. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl., v nadaljevanju ZIZ), saj se določbi 3. in 4. odstavka tega člena ne nanašata na sodne poravnave, sklenjene v pravdnem postopku. Prav tako določba 20. člena ZIZ opredeljuje pravne položaje, ko je potrebno dokazovati zapadlost, kar je razlika od ugotavljanja zapadlosti terjatve, saj ta izhaja že iz izvršnega naslova. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe vlaga ugovor, pravilno pritožbo, tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Opozarja, da je tožena stranka v odgovoru na predlog za začasno odredbo le pavšalno nasprotovala predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer je izrecno prerekala le verjetnost obstoja terjatve, glede ostalih pogojev za začasno odredbo pa se ni opredelila. Tožena stranka torej ni konkretizirano zanikala dejstev, zaradi česar bi moralo sodišče šteti dejstva, ki jih navedla tožeča stranka v predlogu za začasno odredbo, za priznana. Posledično pa bi moralo tudi šteti, da je izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatev upnice precej onemogočena oziroma otežena. Tožeča stranka je namreč podala v tej zvezi zadostno trditveno podlago in tudi dokaze. Pojasnila je, da zoper toženca poteka izvršilni postopek zaradi neplačevanja številnih dolgov in da toženec drugega premoženja, poleg tistega, ki se prodaja v izvršbi, nima. Sodišče pa bi moralo presojati predlog za začasno odredbo tudi po 3. odstavku 270. člena ZIZ. Upoštevaje vse navedeno bi moralo sodišče izdati zamudno začasno odredbo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo in sklep:

V obravnavanem primeru je tožnica vložila tožbo na ugotovitev zapadlosti terjatve, ki izhaja iz sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v pravdni zadevi, ki se je vodila pod opr. št. P 3298/06-II z dne 21. 12. 2007. Podlago za vložitev navedene ugotovitvene tožbe predstavlja 3. odstavek 20. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ, ki določa, da če zapadlosti terjatve iz sodne poravnave, na način iz prejšnjega odstavka, ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla. Pravni interes tožnice za vložitev obravnavane tožbe, ki po stališču tožene stranke ni izkazan, je podan že s tem, ko je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil; še dodatnega pravnega interesa tožeči stranki ni bilo treba ne zatrjevati in ne izkazati. Res je sicer, kot poudarja tožena stranka, da tožnica razpolaga s sodno poravnavo, vendar pa sama sodna poravnava za vložitev izvršbe na podlagi sodne poravnave ne zadošča. Pogoj za dovolitev izvršbe je namreč tudi izvršljivost sodne poravnave (17. člen ZIZ), to pa mora tožnica šele na ustrezen način dokazati (s sodno odločbo), saj zapadlosti celotne terjatve tožnice, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, s sklenjeno sodno poravnavo, glede na to, da je zapadlost terjatve vezana na izpolnitev določenih pogojev, ni mogoče dokazovati. Pritožbena trditev, da se tožničin pravni položaj z ugoditvijo postavljenemu tožbenemu zahtevku ne bo izboljšal, je zato neutemeljena. Ker se z izpodbijano sodbo zgolj ugotavlja, da je terjatev iz sodne poravnave zapadla, tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da gre za ponovno sojenje o isti stvari in da tožeča stranka ne more v tem pravdnem postopku spreminjati vsebine sodne poravnave.

Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da se 3. odstavek 20. člen ZIZ ne nanaša na sodne poravnave, sklenjene v pravdnem postopku. Za takšno razlago navedene določbe namreč v določbah ZIZ ni podlage. Skladno s 18. členom ZIZ je po tem zakonu s sodno poravnano mišljena poravnava, sklenjena pred sodiščem ali arbitražo. Celoten 20. člen ZIZ, ki ureja izvršljivost poravnave, pa se nanaša na vse sodne poravnave, torej tudi tiste, ki so sklenjene pred pravdnim sodiščem.

Glede na to, da je tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v delni umik tožbe privolila in ker toženec z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se postopek zaradi delnega umika tožbe delno ustavi, ni prizadet v svojem pravnem položaju, toženčev pravni interes za pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni podan.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano

sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPZ).

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj je pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, ki je potrebna za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Skladno z 2. odstavkom 270. člena ZIZ mora upnik poleg verjetnosti obstoja terjatve, izkazati za verjetno tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanje, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zatrjevati mora torej konkretna dolžnikova ravnanja ali opustitve, ki jih ta zavestno opravi oziroma opusti zaradi ogrozitve izpolnitve upnikove terjatve. To pa pomeni, da ne zadostuje že verjetno izkazana objektivna nevarnost, npr. že samo objektivno obstoječe dejstvo, da je toženec prezadolžen oziroma da je terjatev tožnice ogrožena, ker toženec, poleg premoženja, ki je predmet izvršbe, nima nobenega drugega premoženja, s katerim bi poplačal terjatev tožnice. Zgolj takšne trditve pa je v predlogu za izdajo začasne odredbe podala tožeča stranka. Ker torej tožnica ni niti zatrjevala še manj pa izkazala konkretnega ravnanja toženca z njegovim premoženjem, ki meri na izigravanje tožnice, je zaključek sodišča prve stopnje, da pogoj iz 2. odstavka 270. člena ZIZ ni izpolnjen, pravilen.

Glede na takšno, pomanjkljivo trditveno podlago pa za izpodbijano odločitev ni odločilna okoliščina, na katero opozarja tožeča stranka, da tožena stranka ni konkretizirano zanikala dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka. Tudi če bi sodišče prve stopnje štelo dejstva, ki jih je zatrjevala tožnica za priznana, to ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, saj gre za pravno nerelevantna dejstva.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje presoditi utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe tudi po 3. odstavku 270. člena ZIZ, po katerem je mogoče izdati začasno odredbo brez izkazane nevarnosti iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče odloča o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe zgolj v okviru podane trditvene podlage, tožeča stranka pa ni navedla ničesar, kar bi kazalo na to, da bi toženec s

predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno ravnalo, ko je utemeljenost predloga presojalo zgolj z vidika 1. in 2. odstavka 270. člena ZIZ.

Glede na navedeno in upoštevajoč, da pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Stroški:

Predloge pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Pravdni stranki namreč s pritožbama nista uspeli, pritožbena odgovora pa nista bila potrebna, saj nista doprinesla k razjasnitvi zadev in odločitvi.