VSRS Sodba VIII Ips 113/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto in v plačilni razred z dne 15. 9. 2004 v delu, ki se nanaša na določitev količnika, in tožnika razporedilo v plačilni razred s količnikom 6,00. Razveljavilo je tudi sklep vlade z dne 30. 3. 2005, s katerim je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep, in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati za vsak mesec od 15. 6. 2004 do uskladitve plače s količnikom 6,00 razliko v plači med količnikoma 4,70 in 6,00, od te razlike obračunati davke in prispevke ter od neto zneskov razlik v plači plačati zakonske zamudne obresti. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bil tožnik 15. 9. 2004 premeščen na delovno mesto, na katero bi moral biti glede na dejansko opravljanje dela razporejen že pred leti. Ker je šlo za formalno prerazporeditev iz enega delovnega mesta na drugo, obe pa sta v isti VI. tarifni skupini (drugi odstavek 8. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju – ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), bi moral tožnik v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZSPJS obdržati celotno število plačilnih razredov, ki jih je dosegel z napredovanjem.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Po presoji sodišča druge stopnje je treba uporabiti prehodne določbe Zakona o javnih uslužbencih – ZJU (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki v četrtem odstavku 195. člena določa, da uradniki obdržijo količnik za določitev osnovne plače, pridobljen z napredovanjem, če je ta višji od količnika iz prvega odstavka. Tožnik je bil z odločbo z dne 15. 9. 2004 imenovan v naziv VI. stopnje s količnikom 4,40, zato je bil pravilno razporejen v plačilni razred s količnikom 4,70, s čimer je ohranil pred tem pridobljeni količnik. Po 31.a členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi – Pravilnik (Ur. l. RS, št. 41/91 in naslednji) zaposleni, ki je razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, vendar ta določba ne velja za višje upravne delavce, med katere sodi tudi tožnik.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da je bil že 24 let pred vložitvijo tožbe inšpektor – najprej za varstvo pred požarom, sedaj za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Vsi inšpektorji so opravljali po vsebini in zahtevnosti enako delo, le da so nekateri imeli naziv „višji svetovalec – inšpektor“ s količnikom za določitev osnovne plače 4,40, drugi pa naziv „svetovalec III“ s količnikom 3,60. Tožnik je dokazano opravljal isto delo v nazivu „svetovalec III“ kot zaposleni v višjem nazivu „višji svetovalec – inšpektor“, zato bi ob imenovanju v naziv „inšpektor III“ VI. stopnje s sklepom z dne 15. 9. 2004 moral obdržati 4 napredovanja, ki jih je dosegel v nižjem nazivu. Poleg tega pri sklepu o prerazporeditvi z dne 15. 9. 2004 ni šlo za prerazporeditev na drugo delovno mesto, saj je tožnik že prej opravljal delo, ustrezno nazivu s količnikom 4,40. Tožnikova plača bi se morala s priznanimi 4 napredovanji odmeriti s količnikom 6,00. Tudi če bi šlo za formalno prerazporeditev, se določba 31.a člena Pravilnika ne sme uporabiti, saj je nezakonita (20. člen ZSPJS) in neustavna (49. člen Ustave RS). Ni stvarnega in razumnega razloga, da višji upravni delavci pri premestitvi na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu ne obdržijo napredovanj v plačnih razredih, ostali zaposleni pa jih. Tožnik je pravnomočno uspel s tožbo (zadeva I Pd 151/2007), v kateri je zahteval plačilo po dejansko opravljenem delu po količniku 6,00 za čas od 15. 4. 1997 do 15. 6. 2004. Predmet tega revizijskega postopka glede razlike v plači od vložitve tožbe naprej je torej nadaljevanje pravnomočno zaključenega postopka glede razlike v plači za nazaj, sodišče druge stopnje se do tega ni opredelilo, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

4Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7V obravnavanem primeru gre za spor za priznanje višjega plačnega količnika v okviru prevedbe nazivov in spremembe delovnih mest, ki so bile posledica uveljavitve nove zakonodaje na področju javnih uslužbencev (ZJU, ZSPJS). Pred uporabo ZJU je revident delal kot inšpektor I, ki je imel v aktu v sistematizaciji določen osnovni količnik za določitev plače 3,60. Z odločbo tožene stranke z dne 31. 1. 2003 je z napredovanjem pridobil količnik za določitev plače 4,70. Šestnajsti odstavek 58. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih – Uredba (Ur. l. RS, št. 58/2003, 81/2003 in 109/2003), določa, da se inšpektorji, ki so na podlagi prej veljavne sistematizacije opravljali naloge na delovnih mestih, za katera je bil določen količnik za določitev osnovne plače 3,01 do 4,00, prevedejo v začasne uradniške nazive IX., VIII., in VII. Ker je imel revident izhodiščni količnik za določitev osnovne plače 3,60, je pridobil z odločbo tožene stranke z dne 1. 1. 2004 začasni uradniški naziv osme stopnje „svetovalec II – inšpektor“ v skladu s sedmo alinejo prvega odstavka 194. člena ZJU in šestnajstim odstavkom 58. člena Uredbe. Ta v nadaljevanju določa, da se pred razporeditvijo na delovno mesto inšpektorja v skladu z novo sistematizacijo ti inšpektorji imenujejo v naziv inšpektor III, v katerem se naloge na tem delovnem mestu opravljalo. Zato je bil revident z določbo tožene stranke z dne 15. 9. 2004 imenovan v naziv inšpektor III. Istega dne pa je tožena stranka izdala odločbo, ki jo revident izpodbija glede določitve plačnega količnika. Z njo ga je razporedila na delovno mesto inšpektorja v skladu z novim aktom o sistematizaciji, ki je bil sprejet na podlagi 189. člena ZJU.

8Glede na novo sistematizacijo in naziv šeste stopnje (6. točka prvega odstavka 195. člena ZJU) je bil količnik za določitev revidentove osnovne plače 4,40. V skladu s četrtim odstavkom 195. člena ZJU je bil revidentu po presoji revizijskega sodišča pravilno določen količnik 4,70, saj je tako obdržal višji količnik od osnovnega, ki ga je pridobil z napredovanjem. ZJU pri prevedbi varuje plačo v absolutnem znesku in ne posameznih napredovanj. Posebnost revidentove prevedbe je bila v tem, da se je vršila v dveh fazah, da je po prevedbi pridobil naziv z višjim osnovnim plačnim količnikom in da se delo, ki ga je prej opravljal na nižje vrednotenem delovnem mestu, sedaj opravlja na višje vrednotenem delovnem mestu. Njegova nižja plača glede na inšpektorje, ki so delali kot višji upravni delavci, pa je posledica razlikovanja po predhodni ureditvi pri izobrazbenih pogojih za opravljanje dela,(2) saj revident ni imel zahtevane univerzitetne izobrazbe. Ti so se z Uredbo spremenili v revidentovo korist (Priloga z opisom tipičnih delovnih mest – za zasedbo delovnega mesta inšpektor v nazivu III, II, I se zahteva najmanj visoka izobrazba in ne več univerzitetna), tako da je v novi sistematizaciji zasedel delovno mesto, ki je vrednoteno s 4,40 in ne le 3,60. Ni torej šlo za premestitev na drugo delovno mesto, ampak za prevedbo z določenimi posebnostmi, zato so pravno nerelevantna revidentova sklicevanja na določbe ZRPJZ,(2) ZSPJS(3) in Pravilnika, ki urejajo napredovanja ob premestitvi na drugo delovno mesto (enako velja za sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje v delu, v katerem navaja Pravilnik kot podlago za svojo odločitev).

9Po presoji revizijskega sodišča sodišče druge stopnje ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je jasno in določno opredelilo do vseh odločilnih dejstev in podalo pravno podlago za svojo odločitev. Pravilnik je sodišče druge stopnje sicer nepravilno navedlo kot dodaten argument za zakonitost izpodbijane določbe, vendar s tem ni vplivalo na pravilnost svoje odločitve, ki je bila utemeljena predvsem z določbami ZJU.

10Sodišče druge stopnje ni napravilo procesne kršitve s tem, ko pri svojem odločanju ni upoštevalo pravnomočne odločitve o ugoditvi tožnikovemu zahtevku za izplačilo razlike plače po dejanskem opravljanju dela za čas od 15. 4. 1997 do 15. 6. 2004 v zadevi I Pd 1526/2004 (tj. za čas pred vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi). Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje po izvedenem dokaznem postopku ob zaključku glavne obravnave (izjema drugi odstavek 291. člena ZPP), ko je tudi izdana sodba (321. člen ZPP). Ker je sodba v zadevi I Pd 1526/2004 postala pravnomočna po izdaji sodbe prve stopnje v obravnavani zadevi, je torej to dejstvo nastopilo po zaključku glavne obravnave in ni moglo biti del dokazne presoje sodišča prve stopnje, zato se sodišče druge stopnje niti ni bilo dolžno do tega opredeljevati, saj je predmet njegove presoje dejansko stanje ob koncu glavne obravnave. Poleg tega sta predmeta teh delovnih sporov različna. V prvem sporu je revident uspel glede denarnega zahtevka po plačilu razlike v plači zaradi dejansko opravljenega dela za nazaj, v tem postopku pa zahteva plačilo v naprej od veljavnosti izpodbijanih odločb tožene stranke, ki pa predstavljajo drugo pravno podlago, ki niti ni bila presojana v postopku I Pd 1526/2004.

11Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Glej prvi odstavek 19. člena Zakona o delavcih v državnih organih – ZDDO (Uradni list RS, št. 15/90 in naslednji).

Op. št. (2): Niti ni več veljal v času izpodbijane odločbe – glej 53. člen ZSPJS.

Op. št. (3): Revident in sodišče prve stopnje se nepravilno sklicujeta na določbo drugega odstavka 20. člena ZSPJS, saj ta ob izdaji izpodbijanih odločb sploh še ni veljal (drugostopenjska z dne 30. 3. 2005). 20. člen ZSPJS (varovanje plačnega razreda javnega uslužbenca doseženega z napredovanjem) je tedaj le določal: Če bi bil javni uslužbenec zaradi napredovanja na bolj zahtevno delovno mesto ali v višji naziv uvrščen v nižji plačni razred, obdrži plačni razred, ki ga je dosegel pred tem napredovanjem. Šele novela ZSPJS-D (Ur. l. RS, št. 58/2005 z dne 31. 5. 2005) je dodala drugi odstavek.