194. člen ZJU-UPB3

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so bile zatrjevane nezakonitosti, zaradi katerih naj bi bila po mnenju pritožbe tožnica prikrajšana v plači za dva plačna razreda, že predmet pravnomočne sodne odločitve. Med strankama je bilo pravnomočno končanih več sodnih sporov v zvezi s pravilnostjo plače, kot bistvenega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008, ter za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III z osnovnim 19. plačnim razredom, z vsemi napredovanji pa s 24. plačnim razredom.

Sodišče prve stopnje je glede sporne odločbe resda navedlo, da je bila sprejeta z učinki za nazaj (od 1. 4. 2004), kar pa z vidika pravila exceptio illegalis ni pomembno. Gre za pravno pravilo, ki nalaga izvzetje uporabe neustavnega ali nezakonitega predpisa oziroma podzakonskega pravnega akta, kar pa glede navedene odločbe vlade ni relevantno. Navedena odločba vlade (ki je postala dokončna in pravnomočna ter bila tudi dejansko izvršena) je namreč konkretni pravni akt, s katerim je bil tožnik s 1. 4. 2004 imenovan za vršilca generalnega direktorja, ne pa podzakonski predpis vlade, ki ne bi smel veljati za nazaj.

Pri uvrstitvi v višji plačilni razred po 45.a členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi ni šlo za izjemno napredovanje, temveč zgolj za to, da se je delavcu zvišala plača, če je izpolnil pogoj, ki je bil identičen tistemu, ki je bil sicer določen za izjemno napredovanje. Določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače. Zakonska ureditev je začela veljati po 1. 7. 2005, ki torej pomeni presečni dan za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači. V obravnavani zadevi je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da poseganje za nazaj v pravnomočne odločbe, ni dopustno. Tožnica torej tudi s tega vidika ni upravičena do določitve drugačnega količnika, kot ga prejema sedaj, glede na to, da j

Tožnik (vojak) je ob razvrstitvi v plačni razred (razporeditvi na novo formacijsko dolžnost) dobil višji izhodiščni količnik, zato mu tožena stranka utemeljeno ni priznala vseh doseženih napredovanj in mu je s sporno odločbo pravilno določila količnik z napredovanji 5,00, ki je predstavljal najvišji količnik za določitev osnovne plače, ki bi ga tožnik dosegel ob napredovanju v najvišji plačni razred naziva, ki ga je ime pred razporeditvijo.

Čas, za katerega je delavcu priznan obstoj delovnega razmerja s pravnomočno sodbo (čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), se upošteva pri uveljavljanju jubilejne nagrade kot čas, ko je bil delavec zaposlen pri delodajalcu.

ZJU pri prevedbi naziva varuje plačo v absolutnem znesku in ne posameznih napredovanj.

Ker iz revidentovih revizijskih ugovorov in navedb izhaja, da revident ne nasprotuje uporabi ZJU v obravnavani zadevi, temveč nasprotuje (pravni) ureditvi, kot jo določa zakon v določbah, ki so bile uporabljene, vprašanje, kateri predpis je potrebno uporabiti pri prevedbi zaposlenega funkcionarja oziroma, ali je pri prevedbi pravilna uporaba ZJU, ne more biti pomembno pravno vprašanje.

V obravnavanem primeru je Komisija razveljavila odločbo o prevedbi tožnika, ki je dne 28. 6. 2003 zasedal strokovno tehnično delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo, ker do prevedbe v uradniški naziv, kot delavec zaposlen na strokovno tehničnem delovnem mestu, ni bil upravičen.

Glede na definicijo strokovno tehničnih nalog, določeno v ZJU, in glede na opis nalog v pogodbi o zaposlitvi tožnik opravlja strokovno tehnične naloge, zaradi česar po ZZelP-F ne more biti preveden v uradniški naziv.

Odločba o prevedbi naziva ne predstavlja odločbe o prvi razporeditvi po uveljavitvi ZJU oziroma odločbe o plači. Šele na podlagi sprejetega akta o sistemizaciji, ki je skladen z ZJU in podzakonskimi predpisi, je tožena stranka tožnika razporedila in mu z odločbo določila plačo. Na podlagi te odločbe je tožnik upravičen do izplačila plače, določene za uradniški naziv na podlagi odločbe o prevedbi naziva.

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo tožbo za razveljavitev ukaza o imenovanju tožnice na formacijsko dolžnost pomočnika za psihološko dejavnost in istočasnem imenovanju v naziv vojaški uslužbenec XIII. razreda in tožbo v zvezi z zahtevkom za izdajo ukaza o imenovanju v naziv vojaškega uslužbenca XIV. razreda. Sklep sodišča prve stopnje o zavrženju je pravnomočen in je nanj vezano tako sodišče druge stopnje kot revizijsko sodišče. Dejstvo, da je bila tožnica z ukazom imenovana na formacijsko dolžnost pomočnika za psihologijo in hkrati na tej dolžnosti imenovana v naziv vojaški uslužbenec XIII. razreda, zato ni moglo biti več predmet presoje pritožbenega in revizijskega sodišča.

Pri prevedbi tožnikovega prejšnjega naziva v nov naziv je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pri prevedbi upoštevala količnik, ki je bil v Pravilniku o sistematizaciji delovnih mest določen kot osnovni količnik za delovno mesto, ki ga je opravljal tožnik.

Tožnik je bil imenovan v naziv 5. stopnje. Ker ga je šteti med višje upravne delavce, je tožena stranka pravilno odločila, da ob imenovanju na novo dolžnost ne obdrži števila plačilnih razredov, ki jih je dosegel pred tem.

Odločba o prevedbi v naziv ima naravo upravne odločbe in ne predstavlja niti odločbe o razporeditvi niti odločbe o plači, zaradi česar tožnik na podlagi takšne odločbe ob uveljavitvi ZJU in določitvi naziva ni pridobil višjega količnika za izračun osnovne plače, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri napredovanju. Tožena stranka je zato pravilno izhajala iz količnika, določenega z zadnjim dokončnim in pravnomočnim sklepom o razporeditvi na delovno mesto.

Tajnika občine oziroma direktorja občinske uprave župan lahko razreši iz nekrivdnih razlogov. Z aktom o razrešitvi se ne odloča o odpravnini, odškodnini oziroma razliki med plačo, ki jo dobi na drugem delovnem mestu, ker se o tem odloča z drugim aktom, zoper katerega je dopustna pritožba na komisijo in zoper ta akt spor pred delovnim sodiščem, ne pa upravni spor.

Za prevedbo nazivov po določbi 194. člena ZJU je edini kriterij višina izhodiščnega količnika delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede pred opravljeno prevedbo. Na pravilnost odločitve o prevedbi naziva po 194. členu ZJU zato ne morejo vplivati navedbe o različnih opisih del in nalog po Uredbi glede na naziv, ki ga je tožeča stranka dosegla pred prevedbo naziva po ZJU in po njej, kakor tudi ne okoliščine glede izobrazbe, posebnih pogojev dela oziroma okoliščine zaradi katerih je bila pred prevedbo upravičena do 60% dodatka na izhodiščni količnik.

Še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-294/04-15 z dne 16.6.2005 v 1. odstavku 193. člena Zakona o javnih uslužbencih, razveljavilo besede "sicer jim preneha delovno razmerje"., kar pomeni, da ni več pravne podlage, na kateri temelji odločitev tožene stranke.

Po 1. odstavku 194. člena ZJU se nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti najkasneje do 1. 1. 2004 prevedejo v nove nazive glede na izhodiščne količnike za določitev osnovne plače. Definicija izhodiščnega količnika je opredeljena z določbo 2. odstavka 194. člena ZJU, po kateri se za izhodiščni količnik šteje količnik, ki je v zakonu ali podzakonskem predpisu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače oziroma količnik delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede. Za prevedbo nazivov višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev je po določbah ZJU edini kriterij višina izhodiščnega količnika delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede. Ugovori o predhodni nepravilni razporeditvi na delovno mesto ob prezaposlitvi delavcev Agencije za plačilni promet in iz tega razloga sprožen delovnopravni spor na pravilnost odločitve ne morejo vplivati.

Odločitev o združitvi stvari v en postopek je sprejel drugostopni organ med pritožbenim postopkom in da upravni postopek ni tristopenjski, pač pa le dvostopenjski. Pomeni, da je odločitev organa druge stopnje dokončna oziroma da pritožba zoper (dokončno) odločbo ali sklep organa druge stopnje ni dopustna. Pač pa je zoper dokončne upravne akte, tako procesne kot meritorne, zagotovljeno (učinkovito) sodno varstvo v upravnem sporu, zato je neutemeljen ugovor kršitve tožničine pravice do pritožbe, ker je bilo hkrati odločeno tudi o združitvi navedenih stvari v en postopek. Za prevedbo nazivov višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev po določbah ZJU je edini kriterij višina izhodiščnega količnika delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede. To dejstvo je odločilno. Zato na pravilnost odločitve tožene stranke ne morejo vplivati tožbene navedbe o različnih opisih del in nalog po Uredbi glede na naziv pred prevedbo nazivov po ZJU in po njej, saj po Uredbi naziv davčni inšpektor III namreč sploh ni predviden kot tudi ne naziv inšpektor za hitre preglede.

Predmet tega upravnega spora je namreč le presoja zakonitosti odločbe o prevedbi v nov uradniški naziv, ki je bila opravljena po 194. členu ZJU. Brez pravne podlage pa je tudi tožnikova trditev, da bi morala biti prevedba v nov uradniški naziv opravljena šele po vzpostavitvi nove sistematizacije.