195. člen ZJU-UPB3

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so bile zatrjevane nezakonitosti, zaradi katerih naj bi bila po mnenju pritožbe tožnica prikrajšana v plači za dva plačna razreda, že predmet pravnomočne sodne odločitve. Med strankama je bilo pravnomočno končanih več sodnih sporov v zvezi s pravilnostjo plače, kot bistvenega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008, ter za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III z osnovnim 19. plačnim razredom, z vsemi napredovanji pa s 24. plačnim razredom.

Sodišče prve stopnje je glede sporne odločbe resda navedlo, da je bila sprejeta z učinki za nazaj (od 1. 4. 2004), kar pa z vidika pravila exceptio illegalis ni pomembno. Gre za pravno pravilo, ki nalaga izvzetje uporabe neustavnega ali nezakonitega predpisa oziroma podzakonskega pravnega akta, kar pa glede navedene odločbe vlade ni relevantno. Navedena odločba vlade (ki je postala dokončna in pravnomočna ter bila tudi dejansko izvršena) je namreč konkretni pravni akt, s katerim je bil tožnik s 1. 4. 2004 imenovan za vršilca generalnega direktorja, ne pa podzakonski predpis vlade, ki ne bi smel veljati za nazaj.

Pri uvrstitvi v višji plačilni razred po 45.a členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi ni šlo za izjemno napredovanje, temveč zgolj za to, da se je delavcu zvišala plača, če je izpolnil pogoj, ki je bil identičen tistemu, ki je bil sicer določen za izjemno napredovanje. Določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače. Zakonska ureditev je začela veljati po 1. 7. 2005, ki torej pomeni presečni dan za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači. V obravnavani zadevi je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da poseganje za nazaj v pravnomočne odločbe, ni dopustno. Tožnica torej tudi s tega vidika ni upravičena do določitve drugačnega količnika, kot ga prejema sedaj, glede na to, da j

Tožnik (vojak) je ob razvrstitvi v plačni razred (razporeditvi na novo formacijsko dolžnost) dobil višji izhodiščni količnik, zato mu tožena stranka utemeljeno ni priznala vseh doseženih napredovanj in mu je s sporno odločbo pravilno določila količnik z napredovanji 5,00, ki je predstavljal najvišji količnik za določitev osnovne plače, ki bi ga tožnik dosegel ob napredovanju v najvišji plačni razred naziva, ki ga je ime pred razporeditvijo.

Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo načelnika oddelka, zato mu pripada vtoževana razlika v plači in sicer med plačo, ki jo je dejansko prejemal za pomočnika protiobveščevalne zadeve in plačo višje vrednotnega delovnega mesta načelnika oddelka. Ker je tožnik v spornem času (v maju in juniju 2006) v resnici opravljal delo načelnika, mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav naj tožena stranka še ne bi imela sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ker je to storila šele v juniju 2006.

ZJU pri prevedbi naziva varuje plačo v absolutnem znesku in ne posameznih napredovanj.

Tožnik je bil imenovan v naziv, v katerem se šteje za višjega upravnega delavca. Ob imenovanju v naziv je pravilno obdržal količnik za določitev osnovne plače, ki ga je imel na prejšnji formacijski dolžnosti, ni pa imel pravice obdržati števila plačilnih razredov, ki jih je dosegel z napredovanjem.

Prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv skladno s predpisi o javnih uslužbencih je izenačeno z imenovanjem na formacijsko dolžnost po ZObr, tako da se tožnik, ki je imenovan v naziv vojaškega uslužbenca XII. razreda (naziv pete stopnje), šteje za višjega upravnega delavca, za te delavce pa ne velja določba Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki določa, da delavec ob razporeditvi na drugo delovno mesto obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel.

Odločba o prevedbi naziva ne predstavlja odločbe o prvi razporeditvi po uveljavitvi ZJU oziroma odločbe o plači. Šele na podlagi sprejetega akta o sistemizaciji, ki je skladen z ZJU in podzakonskimi predpisi, je tožena stranka tožnika razporedila in mu z odločbo določila plačo. Na podlagi te odločbe je tožnik upravičen do izplačila plače, določene za uradniški naziv na podlagi odločbe o prevedbi naziva.

Glede na določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki velja tudi za delavce na obrambnem področju, da višji upravni delavci ob razporeditvi na drugo delovno mesto pri določitvi količnika za obračun plače ne zadržijo napredovanj na prejšnjem delovnem mestu, je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je tožnik na novi dolžnosti poveljnika upravičen do količnika za obračun plače upoštevaje tudi število napredovanj na prejšnjem delovnem mestu oziroma vojaški dolžnosti.

Ker določba 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki ureja razporeditev na drugo delovno mesto, pri kateri javni uslužbenec obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce, med katere sodi tožnik, tožnik ni upravičen do razlike v plači do plače, kakršno bi imel ob upoštevanju števila doseženih plačilnih razredov.

Tožnik je bil imenovan v naziv 5. stopnje. Ker ga je šteti med višje upravne delavce, je tožena stranka pravilno odločila, da ob imenovanju na novo dolžnost ne obdrži števila plačilnih razredov, ki jih je dosegel pred tem.

Odločba o prevedbi v naziv ima naravo upravne odločbe in ne predstavlja niti odločbe o razporeditvi niti odločbe o plači, zaradi česar tožnik na podlagi takšne odločbe ob uveljavitvi ZJU in določitvi naziva ni pridobil višjega količnika za izračun osnovne plače, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri napredovanju. Tožena stranka je zato pravilno izhajala iz količnika, določenega z zadnjim dokončnim in pravnomočnim sklepom o razporeditvi na delovno mesto.

Začasno določeni količnik (količnik na delovnem mestu, na katerem je javni uslužbenec začasno razporejen) ne sme biti podlaga za določitev količnika za določitev osnovne plače v skladu z določbo 4. odstavka 195. člena ZJU, po kateri uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem po ZRPJS. Začasno določen količnik velja le za čas trajanja začasne razporeditve.

Odločba o prevedbi v naziv ne predstavlja pravne podlage za priznanje plače po količniku, določenem v 1. odst. 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur.l. RS št. 56/2002 - 62/2005), saj mora predstojnik, na podlagi te odločbe, izdati odločbo o prvi premestitvi na podlagi 189. člena ZJU, s katero se določi tudi plača (osnovna plača z dodatki). Zato javnemu uslužbencu ne pripada višji količnik že od uveljavitve ZJU, to je od 28.6.2003 oziroma od izdaje odločbe o prevedbi, ampak šele od dokončnosti odločbe o razporeditvi, izdane po 189. členu ZJU.