8. člen ZSPJS

Za tožničino delo se je z ZUTD, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, spremenil zahtevani izobrazbeni pogoj. V prvem odstavku 81. člena ZUTD je bilo določeno, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Ker tožnica ob uveljavitvi ZUTD tega izobrazbenega pogoja ni izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 189. člena ZUTD, ki je predpisal petletni rok za pridobitev zahtevane izobrazbe, do takrat pa so lahko javni uslužbenci še naprej izvajali storitve na delovnem mestu, ki se je uvrstilo v VII/1 tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred ni bistvena za določitev plače. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSPJS se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača je določena s plačnim razredom, v k

Kot ponavlja tožnica v pritožbi, je pri toženki od leta 1996 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 28. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem m

Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred. Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo). Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesl

Določba drugega odstavka 8. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, da se pri prehodu na drugo delovno mesto v okviru javnega sektorja javnemu uslužbencu napredovalno obdobje ne prekine v primeru, če zasede delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu, v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah, a contrario daje podlago za razlago, da se napredovalno obdobje prekine, če javni uslužbenec zasede oziroma se ga premesti na delovno mesto v višjem tarifnem razredu.

Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "višji svetovalec področja III" v Sektorju za finančno poslovanje, nadrejeni delavec A.A. pa ji je za delovno uspešnost v letu 2018 podal oceno 3 (dobro), ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede presodilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno, da so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja, ter da tožnica ni dokazala, da je oceno dobro prejela zaradi negativnega odnosa nadrejenega delavca do nje. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II, pri kateri je upoštevalo vsebino pogodb o zaposlitvi, izpovedi tožnice in prič, pa tudi dejstvo, ki izhaja iz vsebine izpovedi direktorice toženke, da se delo tožnice, ko je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II, ni spremenilo, na podlagi 44. člena ZDR-1 v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za odločitev bistveno, da je s toženko to novo pogodbo o zaposlitvi sklenila, ko je tožnica pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo socialna oskrbovalka na domu, saj izobrazba delavca na presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu ne vpliva oziroma vpliva le na način, da se delavcu prizna razlika v plači do plače, do kakršne bi bil upravičen, če bi zasedal delovno mesto, katerega naloge opravlja.

Tožena stranka je tožniku zakonito ponudila aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „tehnični delavec ortopedske tehnike II“, za katerega je predvidena III. stopnja izobrazbe, saj je takšna izobrazba najbližje stopnji (in vrsti) izobrazbe, ki jo ima tožnik (končana osnovna šola – II. stopnja izobrazbe). Tožniku ne pripada višja plača (plača za delovno mesto „ortopedski tehnik“, za katerega se zahteva V. stopnja izobrazbe), saj to delovno mesto zanj ni ustrezno, na tem delovnem mestu se opravljajo zahtevnejše naloge, za njegovo zasedbo pa se zahteva tri stopnje višja izobrazba od tiste, ki jo ima tožnik.