UPRS sodba I U 1388/2010

Tožba se zavrne.

Tožnik je dne 6.9.2010 priporočeno po pošti vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke. Z isto tožbo je izpodbijal tudi druge odločbe tožene stranke, ki pa jih je sodišče razdružilo, tako da bo vsako tožbo obravnavalo posebej. Z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v revizijah zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 2089/2009-10 z dne 19. 5. 2010, ki je postala pravnomočna dne 19. 5. 2010 in sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 568/2010-7 z dne 16. 6. 2010, ki je postala pravnomočna dne 16. 6. 2010; podrejeno v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z oceno ustavnosti 22. člena Zakona o upravnem sporu in 3. in 4. odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP) vpogledala v zadevne spise Upravnega sodišča RS v Ljubljani ter iz njih pridobila izpodbijane sodne odločbe z vročilnicami, iz spisov opr. št. Bpp 20/2010 in Bpp 61/2010 pa je pridobila izjavo o tožnikovem premoženjskem stanju. Navaja, da je tožnik v obravnavani zadevi prosil za dodelitev nujne BPP, zato je presojala tudi izpolnjevanje pogojev za dodelitev nujne BPP, vendar je ugotovila, da tožnik pogojev za dodelitev nujne BPP ne izpolnjuje, zato je njegovo prošnjo presojala kot prošnjo za dodelitev redne BPP. Iz izpodbijane sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 568/2010-7 z dne 16. 6. 2010 je razvidno, da je bila s to sodbo zavrnjena tožnikova tožba, ki se nanaša na izločitev ministra za pravosodje. Tožba je bila zavrnjena, ker tožnik v njej ni navedel nobene konkretne zadeve, v kateri je zahteval izločitev ministra; prav tako ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi ministrovo izločitev utemeljevale in ki bi vzbujale dvom v ministrovo nepristranskost pri odločanju v konkretni zadevi. Iz izpodbijane sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 2089/2009-10 z dne 19. 5. 2010 pa izhaja, da je bila s to sodbo zavrnjena tožnikova tožba, s katero je tožnik zahteval izločitev predsednika Okrožnega sodišča RS v Ljubljani v zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči št. Bpp 366/2007. S sklepom pod isto opr. št. je bila tožnikova tožba v tej zadevi zavržena, ker odločanje o izločitvi predsednika Okrožnega sodišča kot pristojnega organa za odločitev v zadevi dodelitve BPP, ni upravna zadeva. Tožena stranka tako v obeh zadevah ugotavlja, da revizija v obravnavanih zadevah nima verjetnega izgleda za uspeh v smislu 24. člena ZBPP. Kljub temu je ugotavljala tudi finančni položaj tožnika in ugotovila, da se tožnik šteje za samsko osebo ter kot samska oseba iz naslova pokojnine prejema mesečno 818,92 EUR ter tako presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR, zaradi česar je bilo potrebno njegovo prošnjo za BPP na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da mu sodniki in sodnice Upravnega sodišča RS nezakonito in pristransko zavračajo njegove tožbe, čeprav jim je njegovo dejansko stanje, da je po sodno izvedeniških psihiatričnih mnenjih že od srede 90-ih let nezmožen skrbeti za svoje pravice z nastopanjem pred sodišči, splošno znano. Enako se mu dogaja s strani drugih organov. Predlaga izločitev Upravnega sodišča, odstop tožbe Vrhovnemu sodišču RS, odpravo izpodbijane odločbe, prosi pa tudi za stalno brezplačno pravno pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP).

Tožena stranka je po mnenju sodišča ravnala pravilno, ko je na podlagi 24. člena ZBPP zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po citirani zakonski določbi se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh oziroma, da ni očitno nerazumna (1. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v 3. odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. V obravnavanem primeru je sporna odločitev glede dodelitve brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo revizije zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča v Ljubljani opr. št. I U 2089/2009-10 z dne 19. 5. 2010 in sodbo istega sodišča opr. št. I U 568/2010-7 z dne 16. 6. 2010. Po mnenju sodišča se je tožena stranka pri izpolnjevanju kriterijev, določenih za dopustnost revizije, pravilno oprla na določbe 24. člena ZBPP glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sicer glede razumnosti zadeve oziroma verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi, kot jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje v svoji sodbi tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Poleg tega je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno ugotovila tudi, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Zato tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede predloga za izločitev Upravnega sodišča, sodišče pojasnjuje, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, izločitve sodišča ne pozna. Prav tako drugega, stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov s področja BPP po veljavni zakonodaji v Republiki Sloveniji, ni. Glede na navedeno je o tožnikovi tožbi zaradi (ne)dodelitve BPP odločilo stvarno pristojno sodišče. Sodišče še pojasnjuje, da je o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP pristojni organ za BPP že odločil, in sicer z odločbo Bpp 141/2010-2 do dne 5. 10. 2010.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.