VSL sodba I Cpg 1423/2010

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se:

zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko G., d.d. za plačilo zneska 5.260,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2005 dalje (del točke II. izreka);

v odločitvi o pravdnih stroških tožeče stranke, ki jih je dolžna plačati drugi toženki (2. alineja III. točke izreka) znesek 960,32 EUR nadomesti z zneskom 1.455,76 EUR.

Tožeča stranka je dolžna drugi toženki plačati 147,78 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za odpravo škode (točke 1.I., 2.I., 3.I.), nadalje zahtevek za plačilo prvo tožnici v znesku 2.590,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2002 dalje (točka 4.I), zahtevek za plačilo tožeči stranki v znesku 961,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2002 dalje ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.260,30 EUR od 20. 11. 2002 do 15. 11. 2005 (točka 5.I.), kot tudi zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov postopka (točka 6.I.). Toženkama je naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plačata znesek 5.260,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2005 dalje (točka II.), tožeči stranki pa, da v petnajstih dneh povrne pravdne stroške prvo toženke v znesku 1.734,52 EUR, druge toženke pa v znesku 960,32 EUR (točka III.).

2Zoper navedeno sodbo je druga toženka vložila pravočasno pritožbo. Izpodbijala je odločitev sodišča prve stopnje v točki II. in III. izreka v delu, ki se nanaša nanjo (195. člen ZPP). Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4V predmetnem sporu so tožnice in tožniki kot solastniki stanovanjske hiše na naslovu M. 13. solidarno uveljavljali odškodninsko terjatev zoper toženo stranko. Toženki naj bi jim povzročili škodo z izvedbo adaptacijskih oziroma rekonstrukcijskih del na sosednjem objektu na naslovu M. 12., in sicer prva toženka kot naročnica spornih del, druga toženka pa kot izvajalka del (1. odstavek 154. člen v zvezi s 207. členom ZOR).

5Sodišče prve stopnje je sprejelo ugotovitev izvedenca Z, d.d. (nadalje: Z) in je stroške obnovitvenih del stanovanjske hiše (ob upoštevanju škode na stanovanjih tožnic in skupnih delih) na naslovu M 13. ocenilo v skupni višini 19.820,30 EUR. Od tega zneska je odštelo znesek, ki izhaja iz mnenja izvedenca J. R. kot vrednost izboljšav (v višini 14.560,00 EUR) ter delno ugodilo tožbenemu zahtevku za razliko v višini 5.260,30 EUR (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Nadalje je presodilo, da so postavke ocene škode v mnenju izvedenca Z navedene le okvirno in da iz njih ne izhajajo konkretne obveznosti toženk za vzpostavitev prejšnjega stanja. Sklenilo je, da bi samo izvedenec lahko opredelil, katera od že izvedenih del na objektu M 13 so bila namenjena odpravi poškodb zaradi adaptacijskih del toženk na sosednjem objektu in katera dela so bila opravljena za samostojno adaptacijo objekta M 13. Zato je zato zavrnilo višji denarni dajatveni zahtevek v zvezi s sanacijo skupnih prostorov in v zvezi s sanacijo stanovanja K., kot tudi restitucijski zahtevek.

6Druga toženka v pritožbi navaja, da je takšen način obračuna škode napačen, saj celoten popis sanacijskih del na stanovanjih, ki so jim prišteti vsi stroški sanacije skupnih delov, ne predstavlja škode tožeče stranke. Po mnenju pritožnice velja tudi v tem delu ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi samo izvedenec lahko ocenil, katera od sanacijskih del so bila namenjena odpravi poškodb in katera dela so bila namenjena za samostojno adaptacijo objekta.

7Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica utemeljeno navaja, da zneski navedeni v mnenju oziroma predračunu izvedenca Z ne predstavljajo škode tožeče stranke. Kot je navajala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, bi bilo treba ustrezno upoštevati tudi dotrajanost oziroma stanje stavbe v solastnini tožeče stranke. Odškodnina je namreč namenjena izravnavi oškodovančevega premoženjskega stanja, ki naj bo takšno, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (190. člen ZOR). Zato se pritožbeno sodišče strinja z očitkom pritožnice, da v izvedenem dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kakšen delež navedenih (popisanih) del bi bil namenjen odpravi poškodb zaradi izvedbe adaptacijskih del tožene stranke na sosednjem objektu in kakšen delež teh del bi bi potreben zaradi adaptacije objekta M 13.

8Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da je tožeča stranka s tem denarnim tožbenim zahtevkom zahtevala povračilo stroškov za odpravo škode glede na že izvedeno sanacije fasade in podstrešja (VII. točka pripravljalne vloge 13. 11. 2005, list. št. 169 in 6. točka tožbenega zahtevka v VIII. točki navedene pripravljalne vloge, list. št. 171). Ocena teh stroškov iz mnenja Z niti ni razvidna, saj le-to obravnava skupaj vsa predvidena dela pri obnovi skupnih delov (kar je bilo vse skupaj ocenjeno v višini 9.529,95 EUR), torej tudi obnovo stopnišča in hodnikov, v zvezi s katerimi je tožeča stranka uveljavljala restitucijski, ne pa denarni odškodninski zahtevek (1. točka tožbenega zahtevka v VIII. točki pripravljalne vloge 13. 11. 2005, list. št. 170). Zato, tudi iz tega razloga, ocena stroškov obnovitvenih del v višini 19.820,30 EUR, ne predstavlja škode tožnic, kot jo uveljavlja tožeča stranka z obravnavanim tožbenim zahtevkom.

9Kot nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče, je tožeča stranka glede temelja obravnavanega tožbenega zahtevka navajala zgolj, da je bila z izvajalcem G. d.o.o. že izvedena delna sanacija skupnih delov in prostorov v stavbi na naslovu M 13. Vtoževanega zneska ni podrobneje opredelila, pač pa je predlagala dokaz z izvedencem, ki naj bi ocenil vrednost sanacije poškodb. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu ugodilo (dokazni sklep na list. št. 244). Ker tožeča stranka ni založila predujma za (dodatno) izvedbo dokaza z izvedencem, ki naj bi odgovoril še na to vprašanje, dokaz ni bil izveden. Zato, kljub sicer obsežnemu dokaznemu postopku, tožeča stranka višine nastale škode (na fasadi in podstrešju stavbe) ni dokazala.

10Druga toženka torej utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu zoper drugo toženko) zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 5.260,30 EUR zoper drugo toženko ugodilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi druge toženke in izpodbijano sodbo delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) tako, da je zavrnilo še ta del tožbenega zahtevka zoper drugo toženko.

11Ker je pritožbeno sodišče (delno) spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je treba odločiti o stroških vsega postopka v razmerju med tožečo stranko in drugo toženko. Ker je druga toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti vse stroške tega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP), ki jih je že odmerilo sodišče prve stopnje v višini 1.455,76 EUR. Zato se sodba sodišča prve stopnje tudi v delu glede stroškov postopka druge toženke (2. alineja III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ustrezno spremeni.

12Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti tudi stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP), saj je s pritožbo v celoti uspela. Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške v skladu s taksno tarifo 147,78 EUR, ne pa tudi stroške zastopanja, saj ti niso bili priglašeni v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS št. 67/2003 s spr.), ki se v tem postopku uporablja v skladu z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08).