VSL sklep IV Cp 770/2011

Pritožbi se ugodi in se sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku od 1. 1. 2010 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tudi predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da mu je toženka dolžna plačevati začasno preživnino v višini 120,00 EUR mesečno od 2. 7. 2010 do pravnomočne odločitve te pravdne zadeve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Nedokazane so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delal vse dni v tednu celo leto. Iz potrdila o izobraževanju izhaja, da je moral v študijskem letu 2009/2010 opraviti 400 ur praktičnega izobraževanja, v študijskem letu 2010/2011 pa 496 ur. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni sledilo trditvam tožnika, da je močno zadolžen. Teh trditev ni bil dolžan dokazati, saj jih toženka ni prerekala. Razlogi v sodbi so si v nasprotju, saj prvo sodišče ugotavlja, da je utemeljen tožnikov zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 131.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1), nato pa tožbeni zahtevek zavrne, zaradi domnevnih dodatnih dohodkov tožnika s priložnostnimi zaposlitvami, ki naj bi presegali višino njegovih mesečnih življenjskih stroškov. Napačne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni dolžna preživljati polnoletnega tožnika, ki se redno šola, zato ker naj bi opravljal priložnostna dela in s tem zaslužil dovolj za lastno preživljanje. Življenjsko je nelogično, da polnoletni otrok, ki se redno šola, ne bi bil upravičen do preživnine, ker dodatno dela. Otrok ima pravico honorarne zaslužke porabiti za sorazmerno boljši življenjski standard. Iz enakih razlogov je neutemeljeno zavrnjen tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo, zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico (prvi in drugi odstavek 4. člena ZZZDR). Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in kaže na njihovo skrb in odgovornost za otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja (drugi odstavek 5.a člena ZZZDR). Starši so dolžni preživljati otroka tudi po polnoletnosti do dopolnjenega 26 leta starosti, če se redno šola (drugi odstavek 123. člena ZZZDR). Dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke je način, s katerim se zadovoljujejo otrokove materialne potrebe, s katerimi se zagotavljajo življenjske razmere, ki so potrebne za otrokov razvoj (primerjaj prvi odstavek 123. člena ZZDR v zvezi z drugim odstavkom 5.a člena ZZZDR). Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR).

Starši so oproščeni dolžnosti, da preživljajo polnoletnega otroka, ki se redno šola (2), če so izkazane posebne (izjemne) okoliščine preživninskih zavezancev (npr. huda bolezen preživninskega zavezanca, ki je brez premoženja in pridobitveno nesposoben, izrazito skromne finančne zmožnosti zavezanca na eni strani in bogate premoženjske razmere preživljanca drugi strani, če je otrok sklenil zakonsko zvezo (3)). Vsaka odmera preživnine mora ob ostalih okoliščinah upoštevati tako potrebe upravičenca do preživnine kot možnosti zavezanca in sicer v razumnem razmerju. To razmerje je lahko drugačno, ko naj odmerjena preživnina krije le nujne potrebe preživljanca, od primerov, ko se s preživnino pokriva tudi druge manj nujne običajne oziroma nadstandardne potrebe. Dalje je odvisno od tega ali je otrok povsem odvisen od zavezanca ali pa si lahko po potrebi sam ustvari določene dohodke. Na obravnavano razmerje vplivajo možnosti zavezanca, ki so lahko različne (od zelo skromnih, ko zavezanec z dohodki pokriva komaj svoje potrebe, pa do bogatih (4)).

Dohodki preživljanca se načeloma upoštevajo v celoti pri oceni preživninske zaveze zavezanca, posebej v primerih, ko gre za skromne finančne zmožnosti preživninskega zavezanca in glede na okoliščine ni mogoče pričakovati in zahtevati od zavezanca, da bi si z dodatnim delom zagotovil dodatna finančna sredstva. Ob normalnih finančnih razmerah zavezanca pa ni moč dohodkov otroka iz dela v celoti upoštevati kot obliko zmanjšanja preživninske obveznosti, saj bi s tem razvrednotili otrokovo delo, da si zagotovi dodatna sredstva za pokritje standardnih ali nadstandardnih potreb. Dolžnost staršev, da preživljajo otroka je tudi moralna, zaradi česar morajo starši storiti tisto, kar je od njih razumno mogoče pričakovati, da tudi polnoletnemu otroku omogočijo primerne ekonomske pogoje za pridobitev izobrazbe (5). Če dohodkov otroka, ki jih pridobi z dodatnim delom, ni moč vedno in v celoti upoštevati pri določitvi preživninske zaveze staršev, brez ustreznega tehtanja dejanskih okoliščin in kriterijev, ki so bili že opisani, pa je treba finančna sredstva, ki jih dobi otrok glede na svoj položaj (štipendije, pokojnine otroški dodatki, podedovano premoženje in podobno) vedno upoštevati kot razpoložljiva finančna sredstva za njegovo preživljanje.

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti zahtevka. Pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ni možno skupno bivanje tožnika s toženko in da so izkazani razlogi, da tožnik zahteva preživnino v denarju (drugi odstavek 131.a člena v zvezi s 131. členom ZZZDR), čeprav bo treba v novem postopku podrobneje zaslišati predvsem toženko, da bi se prepričljivo ugotovilo ali obstajajo realne možnosti skupnega bivanja, tako glede na dejanske bivalne pogoje toženke, kakor tudi glede na skrhane odnose in različne življenjske poglede pravdnih strank ter dosedanje samostojno življenje tožnika. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšne so finančne zmožnosti toženke, saj se je opredelilo le glede njenih mesečnih dohodkov in kreditov, ne pa tudi glede njenih izdatkov, ki jih ima za lastno preživljanje in preživljanje njene družine in nenazadnje glede dohodkov (in izdatkov), ki jih ustvarja njen zakonski partner. Šele ob ugotovitvi vseh navedenih dejstev bo mogoče ugotoviti dejanske finančne zmožnosti toženke za preživljanje tožnika. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovora tožnika, da so krediti povezani s porabo denarja staršev tožnika v casinojih. V sodbi niso opredeljeno navedeni posamezni mesečni izdatki tožnika (primerjaj drugi odstavek 129.a člena ZZZDR), prvo sodišče le ugotavlja, da znašajo mesečni izdatki za tožnika 500,00 EUR, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Treba bo presoditi tudi ugovore toženke, da gre za previsoke mesečne stroške tožnika, glede na finančne zmožnosti roditeljev, kakor tudi, da tožnik ni dokazal vseh izdatkov (npr. da tožnik nima izdatkov za šolske knjige, ker jih dobi iz sklada itd.). Ko se bo ugotovilo kakšni so razpoložljivi dohodki toženke, bo moč oceniti, kakšni so realni mesečni izdatki tožnika, glede na finančne zmožnosti roditeljev. Mesečni izdatki tožnika morajo biti v sorazmerju s finančnimi zmožnostmi toženke in v tej luči je treba tudi oceniti izdatke za stanovanje (sobo) in druge mesečne potrebe tožnika. Če se bo ugotovilo, da toženka nima sredstev za kritje preživninskih obveznosti in da jih ni zmožna zagotoviti z dodatnim delom, bo treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker je tožnik sposoben ustvariti lastne dohodke in ni več povsem odvisen od toženke kot preživninske zavezanke. Če pa ima toženka ustrezna denarna sredstva, je dolžna plačevati preživnino, pri čemer je treba najti ustrezno sorazmerje med prihodki tožnika, ki jih tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pridobiva z delom v gostinstvu, in z razpoložljivimi dohodki toženke. Treba bo upoštevati, da bi toženki v primeru skupnega bivanja s tožnikom nastajali dodatni stroški za tožnikovo prehrano in prevoze, povečani bi bili bivalni stroški in podobno. Glede dohodkov in dolgov toženca je treba dopustiti toženki (in posledično tudi tožniku) dodatne navedbe, saj materialno procesno vodstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo opravljeno (285. člen Zakona o pravdnem postopku (6)).

Sodišče prve stopnje se v sodbi pravilno sklicuje na materialno pravne določbe, ki pa jih v postopku ni pravilno uporabilo, zato je bilo dejansko stanje v obsežnem delu nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izjemoma razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen iz enakih razlogov kot tožbeni zahtevek, zaradi česar posledično sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh pogojev za izdajo začasne odredbe, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) V nadaljevanju ZZZDR.

(2) V nadaljevanju otrok.

(3) Primerjaj tretji odstavek 123. člena ZZZDR.

(4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 511/98.

(5) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 1304/2005.

(6) V nadaljevanju ZPP.