VSL sodba II Cp 4888/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju glede tožnice kot dolžnice nedopustna in se izvršilni postopek zoper njo ustavi; zavrnilo je tudi zahtevek tožnice za plačilo pravdnih stroškov ter njej naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Pritožuje se tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti, tudi stroškovno, ugodi. Meni, da so zaključki prvostopenjskega sodišča med seboj v nasprotju, v nasprotju so tudi z dokaznimi listinami v spisu, razlogi sodbe pa so tudi v nasprotju z izrekom in sami s seboj. Potrebno je upoštevati, da je bila firma S. d.o.o. družinska, med družbenikoma, bivšima zakoncema, pa je prišlo do hudega spora, zato ji je bilo onemogočeno delovanje v družbi. Zaključki sodišča, da je imela glede na njen lastniški delež v osnovnem kapitalu družbe možnosti, da bi lahko aktivno vplivala na poslovanje, so sami s seboj v nasprotju. Ustavno sodišče je s svojimi napotki in stališči opozorilo na možnost dejanske aktivnosti družbenika v družbi, ne pa na „pravne možnosti“. Pravilna je odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Ip 1682/2009, kjer je ugotovljeno, da je bila pasivna družbenica družbe S. d.o.o. in za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarja. Izvršilni naslov namreč izhaja iz leta 2001, ko je že imela status pasivne družbenice. Prvostopenjskemu sodišču očita, da navedenega sklepa ni dokazno ocenilo. Poudarja, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je pretežni del terjatve dejansko že poplačan. Sodišče pa, čeprav je vodilo dokazni postopek z izvedencem, sedaj zaključuje, da tega ne bo upoštevalo, ker je bil ugovor podan prepozno. Pritožba obrazlaga zakaj ugovora plačane terjatve niso podali prej in zaključuje, da je bila izvršba, vložena zoper dolžnika S. d.o.o. oz. tožnico kot družbenico, vložena popolnoma neutemeljeno, ker je skladno s pogodbo o izpolnitvi medsebojnih obveznosti z dne 25. 07. 1997 podjetje S. d.o.o. postalo prosto obveznosti po posojilni pogodbi, sklenjeni s toženo stranko. Sodišče se do teh dokazov in ugovorov, ki so bili seveda uveljavljani pravočasno, ni opredelilo. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pa tudi o ugovoru prenehanja teka obresti skladno z odločbo Ustavnega sodišča se prvostopenjsko sodišče ni izreklo. Ubralo je najlažjo pot, da se mu ni bilo potrebno odločati glede obsega in višine preostalega dela zahtevka. Zato zahteva in predlaga, da višje sodišče opravi obravnavo in o zadevi odloči ter ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni bila pasivna družbenica družbe S. d.o.o., je glede na ugotovljeno dejansko stanje (napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba ne uveljavlja) materialnopravno pravilen. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo kriterije, ki jih je začrtalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-135/00 in so tudi že ustaljeni v sodni praksi (prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 23/2008, II Ips 832/2009, II Ips 53/2008). Odločba višjega sodišča, na katero se sklicuje pritožba, pa temelji na drugačnih stališčih in predstavlja odstop od sodne prakse, zato s sklicevanjem nanjo pritožnica ne more uspeti. In tudi s pritožbeno grajo, da sodišče te odločbe ni dokazno ocenilo, ne. Z dokazno oceno namreč sodišče naredi zaključke o pravno relevantnih dejstvih (8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v sodnih odločbah izražena materialnopravna stališča pa niso dejstva. Zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Stališče prvostopenjskega sodišča, da čeprav je tožnica dokazala, da ji je bil preprečen fizični vstop v poslovne prostore družbe in poslovne prostore partnerjev družbe in s tem izvrševanje poslovodne funkcije v družbi, to ne zadošča za opredelitev tožnice kot pasivne družbenice, je materialnopravno pravilno, pa tudi utemeljeno je s pravilnimi razlogi na straneh 6 in 7 izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Dejstvo, da sta bila družbenika družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi 25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) med seboj sprta bivša zakonca, ni relevantno za presojo ali gre za t.i. aktivna ali pasivna družbenika. Medsebojna razmerja in spori med družbeniki ne vplivajo na dolžnost družbe, da poplača prevzete obveznosti. Bistveno je, da je tožnica ob nastanku obveznosti, ki je predmet predmetne izvršbe, vsekakor imela vpliv na poslovanje družbe, saj je ona v imenu družbe podpisala pogodbe, iz katerih izhaja terjatev. Glede na 50 % poslovni delež v družbi in status poslovodje pa je imela tožnica tudi po sporu z družbenikom realne možnosti, da bi vplivala na poslovanje družbe, le ustreznih pravnih poti bi se morala poslužiti. Čeprav gre za, kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče, „pravne možnosti za dosego vpliva na poslovanje družbe“, so te možnosti dejanske. Možnost doseči vpliv na poslovanje v družbi z vložitvijo ustreznih tožb, je namreč dejanska. Zato odločitev ni v nasprotju z napotili Ustavnega sodišča iz prej citirane odločbe glede ugotavljanja statusa družbenika izbrisane družbe, ki je odločilen za presojo kateri družbeniki izbrisane družbe po izbrisu iz sodnega registra odgovarjajo za njene obveznosti. Ker tožnici ni uspelo dokazati, da je bila zgolj t.i. pasivna družbenica, ji posledično ni uspelo izpodbiti pravne domneve o podaji izjave o prevzemu vseh odgovornosti družbe S. d.o.o. ob izbrisu iz sodnega registra (4. odstavek 27. člena ZFPPod). Torej je tudi tožnica dolžnica v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Kranju in izvršba napram njej ni nedopustna.

Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da je potrebno zavrniti ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na višino terjatve, ki je predmet izvršbe. So pa razlogi prvostopenjskega sodišča v tem delu deloma napačni. Pravilen je zaključek, da je tožeča stranka navedbe o plačani terjatvi podala glede na določila 59. in 60. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) prepozno, da bi jih bilo moč upoštevati v tem postopku. V tožbi za nedopustnost izvršbe se lahko uveljavlja le tiste ugovore, ki so bili predhodno že podani v izvršilnem postopku, in še to v strogo omejenem časovnem okviru. Zato so vsa pritožbena izvajanja, s katerimi poskuša tožnica opravičiti, zakaj že v tožbi ni navedla vseh dejstev in predlagala dokazov glede plačila terjatve (1. odstavek 60. člena ZIZ; sodišče ji ni dalo roka, da bi odgovorila na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo) neupoštevna. V primeru tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe namreč ne pridejo v poštev kriteriji za presojo pravočasnosti podajanja navedb in predlaganja dokazov iz 286. člena ZPP, saj je navedeno za tovrstne postopka urejeno s specialno določbo 60. člena ZIZ.

Zmotno pa je stališče izpodbijane sodbe, da je tožnica v tem postopku sploh lahko kot razlog za nedopustnost izvršbe uveljavljala razlog (pretežnega) poplačila terjatve. Kot je bilo že obrazloženo, je dolžnica v izvršilnem postopku, katerega nedopustnost uveljavlja s predmetno tožbo. Glede na 59. člen ZIZ lahko dolžnik s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne pa obstoja in višine same terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu (gl. odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 81/2007, II Ips 603/2006, II Ips 524/2003). Uveljavljati je mogoče le t.i. opozicijske ugovore: da je terjatev iz izvršilnega naslova prenehala obstajati na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oz. po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova (8. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ); da je upnik odložil izpolnitev terjatve za čas, ki še ni potekel (9. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ); da je terjatev zastarala (11. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ). Teh pa tožeča stranka ni zatrjevala, zato z obravnavano tožbo ne more uspeti, vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno plačilo terjatve oz. njeno višino, pa so nerelevantne.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, ob uradnem preizkusu izpodbijane odločitve (2. odstavek 350. člena ZPP) pa drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je, kot izhaja iz predhodne obrazložitve, izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, ne postopek na prvi stopnji ne izpodbijana sodba pa tudi nista obremenjena s taksativno naštetimi uradoma upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Pravni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka; tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožena pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k odločitvi drugostopenjskega sodišča (155. člen ZPP).