VSRS Sodba VIII Ips 19/2009

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi:

Odločbi tožene stranke, št. 11-0644166 z dne 20. 2. 1995 in št. 644166 z dne 22. 3. 2006 se odpravita.

Tožnik ima od 1. 12. 1994 dalje pravico do nove odmere pokojnine z upoštevanjem izplačila plače iz naslova redoljubnosti v letih od 1979 do 1988.

Tožena stranka mora v roku 30. dni izdati novo odločbo o odmeri tožnikove pokojnine in mu ugotovljeno razliko izplačati v 8. dneh po dokončnosti odločbe.

Glede zavrnitve zahtevka za novo odmero in izplačilo razlike pokojnine za čas pred 30. 11. 1994 se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 826,00 EUR v roku 15. dni, sicer za naprej tečejo zakonske zamudne obresti.

1Tožnik je že 3. 11. 1994 pri toženi stranki zahteval novo odmero starostne pokojnine, ki mu je bila priznana od 30. 6. 1989 dalje na podlagi odločbe z dne 14. 7. 1989, tako da se v pokojninsko osnovo šteje tudi izplačilo plače, ki mu je bila pri delodajalcu v letih od 1979 do 1988 izplačana na podlagi določb splošnega akta o delitvi sredstev za osebne dohodke iz takratnega naslova redoljubnosti, od katere so bili plačani tudi prispevki in ki pri prvotnem ugotavljanju pokojninske osnove po prejšnjih predpisih ni bilo upoštevano.

2Tožena stranka je tožnikovo zahtevo na drugi stopnji obravnavala v smislu predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 14. 7. 1989, in jo z odločbo P-644166 z dne 24. 4. 1996 kot prepozno zavrgla. V sodnem sporu, ki ga je vodil zoper navedeno dokončno odločbo, je tožnik uspel tako, da je bila navedena dokončna odločba odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki, da o tožnikovi zahtevi za novo odmero pokojnine ponovno dokončno odloči (sodba Ps 1515/2005 z dne 27. 9. 2005, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 299/2004 z dne 24. 5. 2005).

3Tožena stranka je o tožnikovi zahtevi za novo odmero pokojnine z dne 3. 11. 1994 ponovno odločila z dokončno odločbo 664166 z dne 22. 3. 2006 in potrdila svojo odločbo z dne 20. 2. 1995, da se zahteva za novo odmero pokojnine zavrne. Ugotovila je, da se je v spornem obdobju tožniku redno mesečno izplačeval dodatek za redoljubnost na podlagi določb delodajalčevega pravilnika o razporejanju čistega dohodka, delitvi osebnih dohodkov in povračilu stroškov, da je šlo za izplačilo, ki je bilo vezano na redno in pravočasno prihajanje na delo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od teh izplačil poravnani, da pa podatki o teh izplačilih toženi stranki niso bili sproti sporočani na obrazcu M-4, na katerem so se za potrebe matične evidence sporočali podatki o izplačanih osebnih dohodkih, in da ta izplačila niso predstavljala izplačilo osebnih dohodkov, doseženih z delom, v smislu določb 19. člena Statuta pokojninske in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 40/83), ki je veljal v času upokojitve tožnika, niti plače, dosežene z delom, v smislu določb 43. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami), veljavnega v času podaje zahteve za novo odmero pokojnine.

4S tožbo z dne 25. 4. 2006 je tožnik izpodbijal navedeno dokončno odločbo tožene stranke in odločbo prve stopnje z dne 20. 2. 1995 ter zahteval izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem zneskovno opredeljenih izplačil plače iz naslova redoljubnosti ter izplačilo ugotovljene razlike pokojnine za nazaj vse od 1. 4. 1994 dalje v 8. dneh ter povračilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je potrebno tožnikovo zahtevo za novo odmero pokojnine obravnavati na podlagi 185. člena ZPIZ/92. Hkrati pa je ugotovilo, da so bili podatki o izplačilu plač iz naslova redoljubnosti toženi stranki sporočeni že ob tožnikovi upokojitvi v letu 1989, tako da ni šlo za naknadno ugotovljene plače. Sporni dodatek je bil tožniku sicer izplačevan na podlagi osnov in meril iz splošnega akta delodajalca, vendar ni bil izplačan za delovne uspehe dosežene z delom, temveč kot nagrada za spoštovanje delovnega reda, ki se v smislu določb 19. člena Statuta pravne prednice tožene stranke, ki je veljal v času tožnikove upokojitve, ni upoštevala za izračun pokojninske osnove.

5Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje soglašalo z zavrnilo sodbo sodišča prve stopnje in njenimi razlogi ter ugotovilo, da ZPIZ/92 izračun pokojninske osnove ni urejal bistveno drugače od določb o pokojninski osnovi iz 19. člena bivšega statuta pravne prednice tožene stranke. Tudi če bi šlo za naknadno ugotovljen del plače, se dodatek za tako imenovano redoljubnost po četrti alineji 46. člena ZPIZ/92 ne upošteva za izračun pokojninske osnove, saj se ne upoštevajo prejemki, izplačani delavcu mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač.

6Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da o vštevanju spornih izplačil plače iz naslova redoljubnosti v pokojninsko osnovo s prvotno odločbo o tožnikovi upokojitvi v letu 1989 ni bilo izrecno odločeno. Graja ponovno nekorektno obravnavo njegove zahteve z dne 2. 11. 2004 za ponovno odmero pokojnine in vložene tožbe. Navaja, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj spornih izplačil, za katera tudi samo ugotavlja, da niso bila izplačana mimo osnov in meril, ki so pri tožnikovem delodajalcu veljala za delitev plač, ne šteje med plače, od katerih so bili plačani prispevki in ki se na podlagi 43. člena ZPIZ/92 upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. V tej zvezi sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je ZPIZ/92 dohodke, ki predstavljajo pokojninsko osnovo, uredil enako, kot je bilo to urejeno v predhodnem statutu tožene stranke. Vztraja, da je bila podlaga za zahtevano ponovno odmero pokojnine tudi v 298. členu ZPIZ/92. Graja tudi zavrnitev podrednega zahtevka za vrnitev od spornih plačil vplačanih prispevkov.

7Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8Revizija je delno utemeljena.

9Sodišče je navedlo razloge, zakaj šteje, da se tožnikova izplačila plače iz naslova tako imenovane redoljubnosti ne štejejo za plačo, ki bi bila podlaga za ugotovitev pokojninske osnove. Tako presojo sodišče utemeljuje z ugotovitvijo, da ZPIZ/92 pokojninske osnove ni opredelil bistveno drugače, kot je bila opredeljena v pred tem veljavnem 19. členu statuta pravne prednice tožene stranke. Zato v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba ima razloge in jo je mogoče preizkusiti.

10V prehodnih določbah 298. člena je ZPIZ/92 določal, da lahko uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, uveljavljenih po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, zahteva, da se mu pravice določijo po tem zakonu, če je to zanj ugodneje. Tako na novo odmerjene pravice gredo uživalcu od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve, oziroma od 1. 4. 1992, če je bila zahteva podana do 30. 6. 1992.

11Tožnik je dne 3. 11. 1994 pri toženi stranki zahteval, da se mu pravica do pokojnine, uveljavljena že po predpisih, veljavnih do 31. 3. 1992 na novo določi na podlagi določb ZPIZ/92, tako da se na podlagi tega zakona v njegovo pokojninsko osnovo vštejejo tudi izplačila plače, ki so mu bila izplačana na podlagi splošnega akta delodajalca iz tako imenovanega naslova redoljubnosti.

12V členih od 43 do 51 je ZPIZ/92 na novo uredil oblikovanje pokojninske osnove. Tako je v 44. členu določil, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo „plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki“. V 46. členu je ZPIZ/92 kot izplačila delavcu, ki se ne štejejo v pokojninsko osnovo, opredelil: posamične nagrade za delo, ki ga je delavec opravil izven okvira svojega rednega dela; prejemke, ki pomenijo povračilo materialnih stroškov; prejemke v naravi (razen kadar pomenijo sestavni del plače po pogodbi o zaposlitvi in so od njih plačani prispevki); prejemke, ki so delavcu izplačani mimo osnov in meril za delitev plač in plačila za dokup zavarovalne dobe.

13Sodišče je ugotovilo, da sporno izplačilo iz naslova redoljubnosti pri prvi odmeri tožnikove pokojnine v letu 1989 ni bilo upoštevano pri izračunu pokojninske osnove in odmeri višine pokojnine, da je v tem primeru šlo „za izplačilo plače oziroma dodatka iz naslova redoljubnosti“ na podlagi določb pravilnika tožnikovega delodajalca o delitvi osebnih dohodkov in povračilu stroškov in da so bili od teh izplačil plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavrnitev tožbenega zahtevka pa je utemeljilo s tem, da ta izplačila niso bila izplačana za delovne uspehe dosežene z delom, temveč je šlo za dodatek oziroma nagrado (za pravočasno in redno prihajanje na delo). ZPIZ/92 v 44. členu ne določa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo izplačane „plače za delovne uspehe z delom“, temveč „plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki“. Ker so sporna izplačila iz naslova redoljubnosti tudi po ugotovitvah sodišča predstavljala del plače, izplačane na podlagi veljavnih osnov in meril iz delodajalčevega splošnega akta ter so od njih bili sproti plačani tudi prispevki za socialno varnost, je sodišče zmotno presodilo, da navedenih izplačil v smislu določb 44. člena ZPIZ/92 ni mogoče upoštevati pri izračunu tožnikove pokojninske osnove. Pri tem je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi šlo za izplačilo v smislu 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, saj ni šlo niti za izplačila, ki naj bi bila izplačana mimo osnov in meril za delitev plač in v tej zvezi niti za izplačila delnic, obveznic, bonov, prejemkov zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev, niti za druga izplačila, ki so navedena v 46. členu ZPIZ/92, katera se niso vštevala v pokojninsko osnovo. Nasprotno, glede na opredelitev pokojninske osnove v 43. in 44. členu ter glede na določbe 298. člena ZPIZ/92 je tožnik utemeljeno zahteval, da se pri izračunu njegove pokojninske osnove ob novi odmeri pokojnine upošteva tudi plača, izplačana iz naslova redoljubnosti, in da se mu na tej podlagi pokojnina na novo odmeri, saj je to kazalo na ugodnejšo določitev pravice do pokojnine v smislu navedenega člena ZPIZ/92.

14Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku vsebinsko ugodilo, glede zavrnitve zahtevka za izplačilo novo odmerjene višje pokojnine za čas pred 1. 12. 1994 pa revizijo zavrnilo, upoštevaje, da je tožnik zahtevo za novo odmero pokojnine toženi stranki vročil 3. 11. 1994. Na podlagi drugega odstavka 298. člena ZPIZ/92 je namreč šla v teh primerih uživalcu pravica do ugodneje odmerjene pokojnine od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve.

15Pri oblikovanju svoje odločitve je sodišče izhajalo iz določb druge alinee prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), na podlagi katerih lahko v socialnem sporu sodišče tožbenemu zahtevku ugodi tudi tako, da izpodbijani upravni akt odpravi in odloči le o podlagi tožbenega zahtevka ter toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka. Kljub dvakratnemu postopku in več kot 15-letnemu uveljavljanju pravice do nove odmere pokojnine doslej o višini zneskov izplačil, ki bi morali biti upoštevani pri novi odmeri pokojnine, ni bilo odločeno, hkrati pa bo tožena stranka ob preveritvi višine zatrjevanih izplačil v novem aktu lahko ugotovila tako novo višino najugodnejše pokojninske osnove, kot novo višino pokojnine in razliko med na novo ugotovljeno ter že izplačano pokojnino.

16Ker je tožnik v sporu uspel, mu mora na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP tožena stranka povrniti ugotovljene stroške postopka pred sodiščem prve, druge in tretje stopnje, ki obračunani na podlagi Odvetniške tarife, veljavne v času vložitve tožbe, znašajo skupno 826,00 EUR (na prvi stopnji 371,00 EUR, na drugi stopnji 207,00 EUR in za vložitev revizije 248,00 EUR). Če tožena stranka navedenega zneska ne bo plačala v 15. dneh, za naprej dolguje tudi zakonske zamudne obresti.