VSRS Sodba I Up 27/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 17. 12. 2010. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena in pete in šestnajste alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (ki je veljala v času njenega odločanja), tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 16. 12. 2010 od 14.15 ure do 16. 3. 2010 do 14.15 ure.

2Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo in razlogi tožene stranke. Tudi po mnenju prvostopenjskega sodišča so bili v času izdaje sklepa tožene stranke podani vsi v njenem sklepu navedeni razlogi za začasno omejitev gibanja.

3Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega zakona. Navaja, da so mu vojne razmere onemogočale, da bi na pot vzel osebne dokumente. V Afganistanu že več let divja vojna. Zato je bil prisiljen pobegniti iz te države. Ne drži, da je samovoljno zapustil azilni dom in da ob vrnitvi iz Italije ni ponovno podal prošnje za azil. Sploh ni vedel, da je šel v Italijo. Bil je prepričan, da potuje le po Sloveniji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi.

4Odgovori na pritožbo niso vloženi.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določbi prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi: ugotavljanja istovetnosti prosilca (prva alineja), suma zavajanja in zlorabe postopka (druga alineja). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru pravilna in zakonita.

7Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke in presojo sodišča prve stopnje, da je istovetnost tožnika nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V obravnavanem primeru tožnik takega dokumenta ni predložil. Zato je pravilna presoja, da je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Pri tem ni pomembno, iz katerih razlogov tožnik nima dokumentov. Dvom tožene stranke v zatrjevano tožnikovo istovetnost pa je utemeljen, saj je tudi verodostojnost drugih tožnikovih navedb (da ni vedel, da je iz Slovenije prišel v Italijo) vprašljiva, zato je tožena pravilno uporabila zakonsko možnost na omejitev tožnikovega gibanja zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Zato ni imela druge možnosti, kot da je tožniku iz tega razloga omejila gibanje.

8Iz pete alineji 55. člena ZMZ v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. ZMZ izhaja, da se za sum zavajanja in zlorabe postopka šteje tudi, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Tožnik ne izpodbija ugotovitve tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je bil v Brindiziju vse do vrnitve v Republiko Slovenijo dne 2. 12. 2010, ko so ga italijanski organi vrnili Republiki Sloveniji, vendar je šele 4. 12. 2010 podal izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, pri tem pa zahtevka ni podal pri slovenski policiji dne 2. 12. 2010. Pravilna je presoja, da je bil tožnik od 2. 12. 2010 v stalnem stiku s policisti v Republiki Sloveniji tako ob predaji s strani italijanskih organov kot tudi od nastavitve naprej v centru za tujce. Za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji bi tako lahko zaprosil že 2. 12. 2010 ob vrnitvi iz Italije ali istega dne po nastanitvi v Centru za tujce. Sicer pa iz tožnikovih navedb izhaja, da tudi v Italiji ni takoj zaprosil za azil, ampak šele po mesecu ali dveh bivanja v tej državi. Neupošteven je tožnikov ugovor, da je bil prepričan, da potuje le po Sloveniji, saj je sam povedal, da je bil v Italiji. Zato je podan tudi ta razlog za začasno omejitev gibanja.

9Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik že pred odločitvijo pristojnega organa skušal nezakonito vstopiti v drugo državo in ga je pri tem prijela policija, oziroma je že nezakonito vstopil v drugo državo in bil vrnjen v Republiko Slovenijo. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za omejitev gibanja tudi po šestnajsti alineji navedene določbe ZMZ, ki ureja prav tako situacijo, v zvezi z drugo alinejo 51. člena ZMZ (sum zavajanja in zlorabe postopka).

10Glede na navedeno pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.