UPRS sodba U 316/2008

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor odločil, da se tožniku kot zavezancu odmeri dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 15.349,77 EUR po stopnji 20 % v znesku 3.069,95 EUR. Odmerjena dohodnina mora biti plačana v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec v skladu z 326. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine. Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) v 1. odstavku 97. člena določa, da je osnova za davek od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednost kapitala ob pridobitvi. V skladu s 1. točko 1. odstavka 93. člena ZDoh-2 se za kapital štejejo nepremičnine, ne glede na to, ali je bila odsvojena v spremenjenem ali nespremenjenem stanju. V vrednost ob pridobitvi se všteva nabavna vrednost nepremičnine in stroški določeni v 98. členu ZDoh-2. Za vrednost nepremičnine pa se ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost, ki se zmanjša za stroške, določene v 99. členu ZDoh-2. Zavezanec je ob pridobitvi uveljavljal vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroške vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine. V ta namen je predložil dokazila in sicer davek na promet nepremičnine ob pridobitvi v znesku 855,35 EUR. Priznajo se mu tudi normirani stroški, povezani s pridobitvijo kapitala v višini 1 % nabavne vrednosti kapitala v znesku 427,67 EUR. Ob odsvojitvi kapitala se mu priznajo normirani stroški povezani z odsvojitvijo kapitala v višini 1 % vrednosti kapitala ob odsvojitvi, to je 600,00 EUR. Davčna osnova tako znaša 15.349,77 EUR. V skladu s 132. členom ZDoh-2 je bila odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala po stopnji 20 % in znaša 3.069,95 EUR.

Ministrstvo za finance, kot drugostopni davčni organ, je s svojo odločbo, št. DT 499-05-94/2007 z dne 16. 5. 2008, pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Najprej argumentirano pojasnjuje, da je po njegovem odločitev prvostopnega organa, da se pritožniku odmeri dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine v znesku 3.069,95 EUR, pravilna. Ob tem citira tudi relevantno pravno podlago oziroma Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2), po posameznih členih.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožnika, pa drugostopni organ navaja naslednje. Glede trditve pritožnika, da naj bi nepremičnino dejansko kupil že leta 2001, pritožbeni organ ugotavlja, da je pritožnik v napovedi za odmero dohodnine kot datum pridobitve nepremičnine, sam napovedal datum 9. 10. 2006. Tudi iz poravnave opr. št. 3P1256/2005 z dne 9. 10. 2006 izhaja, da je šele na podlagi te poravnave, prešla lastninska pravica na pritožnika in da je bil zavezan plačati kupnino. Na podlagi 1. odstavka 101. člena ZDoh-2 se kot čas pridobitve, na podlagi katere je fizična oseba pridobila kapital, pravilno upošteval 9. 10. 2006, kot datum pravnomočnosti sodne odločbe. Glede tožnikove nadaljnje navedbe, da je nepremičnino podaril sinu in da so mu predhodno zagotavljali, da je takšen pravni posel neobdavčljiv, pa davčni organ navaja naslednje. Takšni pravni posel ni obdavčen z davkom na dediščine in darila, ker gre za podaritev nepremičnine otroku. Vendar pa ZDoh-2 v 97. členu jasno določa, da je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi, ne glede na razloge, zakaj je do odsvojitve nepremičnine prišlo. Poleg tega pa 94. člen istega zakona, kot odsvojitev kapitala, opredeljuje tudi dajanje kapitala v dar.

V zvezi z tožnikovim predlogom za odlog davčne obveznosti, davčni organ ugotavlja naslednje. 331. člen ZDavP-2 v 2. odstavku določa, da lahko davčni zavezanec priglasi podaritev kapitala zavezančevemu otroku najpozneje do roka za vložitev napovedi, ki mora biti podana v roku 15 dni od dneva odsvojitve kapitala. Ta rok je pritožnik zamudil, zato ni mogoče več uveljavljati pravice do odloga ugotavljanja davčne obveznosti zaradi podaritve kapitala otroku.

Tožnik v tožbi navaja, da je s svojim sinom dne 19. 7. 2007 sklenil darilno pogodbo, s katero mu je podaril celotno nepremičnino na naslovu ... Tožeča stranka je pred podaritvijo nepremičnine povečala uporabno vrednost nepremičnine z investicijami, ki so razvidne iz računov z dne 10. 5. 2007. Glede na to, da je bila nepremičnina odsvojena v spremenjenem stanju, tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku izda odločbo, po kateri se dohodek od dobička iz kapitala v navedenem primeru ne odmeri.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve obeh upravnih odločb.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora med strankama, niso sporne. Tožnik je sporno nepremičnino pridobil v letu 2006, na podlagi poravnave ter jo v letu 2007 podaril sinu. Podatki o vrednosti nepremičnine izhajajo iz tožnikove napovedi za odmero dohodnine, prav tako pa so bili pri odmeri upoštevani tudi normirani stroški in plačan davek na promet nepremičnin. Ne glede na to, pa tožnik v tožbi prilaga nov dokaz in sicer račun, št. 79 z dne 10. 5. 2007, ki naj bi dokazoval, da je bila nepremičnina odsvojena v spremenjenem stanju. Zakaj je tožnik ta dokaz predložil šele v tožbi oziroma ga ni predložil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, tožnik ni pojasnil. Zato gre po mnenju sodišča, glede slednjega računa, za nedopustno tožbeno novoto iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1, ki jo sodišče posledično ne more upoštevati. V ostalem je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Obrazložena je tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Sodišče se zato strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ kot tudi drugostopni.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.