VSRS Sklep II Ips 279/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožniku 4.798,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2006 dalje in mu povrniti odmerjene pravdne stroške ter podredni tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožniku 4.798,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.150.000,00 SIT od 29. 5. 2006 do 31. 12. 2006 ter od 4.798,86 od 1. 1. 2007 dalje in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili njegov zahtevek iz naslova odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Poudarja, da je država po 5. členu Ustave RS dolžna varovati človekove pravice na svojem ozemlju in da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Sodišče bi lahko glede objektivne odgovornosti države analogno uporabilo Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO, ki določa da je potrebno pri določanju višine odškodnine po 16. členu ZVPSBNO upoštevati merila iz 4. člena ZVPSBNO. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP je država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj toženka v tej zadevi ne bi izkazala. Glede na odločitev sodišč v njegovi zadevi bi bil v primeru, če bi bil odškodninski postopek zaključen po 1. 1. 2007, upravičen do pravične denarne odškodnine. Zato je v primerjavi s tistimi, pri katerih je bil postopek zaključen po 1. 1. 2007, v neenakopravnem položaju. Odškodnino uveljavlja neposredno na podlagi Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP, zato bi moralo sodišče pri odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije EKČP. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne bi smela biti razlog za to, da mu odškodnina ni bila prisojena. Meni, da je v njegovem primeru sporna le še višina odškodnine. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine zaradi kršitve njegove pravice do sojenja v razumnem roku. Ta pravica naj bi mu bila kršena v odškodninskem postopku, ki je tekel od 17. 11. 1998 do 30. 11. 2006, torej 8 let.

7Pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v našem pravnem redu zagotavlja ZVPSBNO. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010 ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe tako, da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO. V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi tožnik.

8V obravnavanem primeru sodišči meril ZVPSBNO pri presoji (sploh) nista upoštevali, ampak sta odločitev o neutemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka utemeljili (le) na stališču, da tožnik ni izkazal škode, ki je po določbah Obligacijskega zakonika - OZ eden od kumulativno zahtevanih elementov za prisojo denarno odškodnino. Ugotovili sta, da tožnik (ob škodnem dogodku star 7 let) na naroke ni hodil, ker so ga starši skušali obvarovati pred škodljivimi vplivi spomina na prometno nesrečo ter da tožnik ni izkazal, da se je pomena pravice do sojenja v razumnem roku glede na svojo starost lahko zavedal. Zato sta zaključili, da duševnih bolečin zaradi trajanja postopka ni trpel.

9ESČP je sprejelo stališče, da obstaja v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku močna domneva, da pretirano dolg sodni postopek povzroči nastanek nepremoženjske škode. To domnevo je sicer mogoče izpodbiti, vendar morajo domača (nacionalna) sodišča svoje stališče o neobstoju nepremoženjske škode v takšnem primeru ustrezno utemeljiti. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-1/10-6, Up-1315/09-10 z dne 20. 1. 2011 zapisalo, da pomeni pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po ZVPSBNO novo obliko nepremoženjske škode, ki je slovenski pravni red pred tem ni poznal in da ZVPSBNO glede nepremoženjske škode vzpostavlja domnevo, da je ta v primeru kršitve podana. Iz sodne prakse ESČP sicer izhaja, da v posameznih primerih ravnanje oziroma odnos tožnika ni nujno pomemben le pri ugotavljanju kršitve človekove pravice same, temveč je lahko pomemben tudi pri presoji, ali je tožnik kljub ugotovljeni kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku do odškodnine sploh upravičen. Vendar ESČP tudi v teh primerih takšno stališče sprejme na podlagi predhodne ocene vseh pravno upoštevnih okoliščin konkretnega primera(1).

10Po vzoru sodne prakse ESČP tudi ZVPSBNO v 4. členu za presojo utemeljenosti sodnega varstva po tem zakonu predpisuje vrsto meril, ki jih morajo sodišča (kumulativno) upoštevati pri odločanju o zadevi. Ker zaradi obstoječe protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO sodišči v postopku nista upoštevali meril ZVPSBNO in vseh okoliščin konkretnega primera, tožniku v obravnavanem postopku ni bilo zagotovljeno primerljivo učinkovito sodno varstvo, kot bi mu bilo zagotovljeno na podlagi ZVPSBNO. Zato mu je bila v konkretnem sodnem postopku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi ugotovljene kršitve je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), napotki za katero so vsebovani že v obrazložitvi tega sklepa.

11Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbo ustavnega sodišča Up-108/09-12 z dne 23. 9. 2010.