VSRS Sklep II Ips 112/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v I. točki razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Odločitev o dolžnikovih stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

1Izvršilno sodišče je na predlog upnika 23. 1. 2004 izdalo sklep o izvršbi zoper družbo A. d.o.o. C.. Ker je bila na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFFPod) družba izbrisana iz sodnega registra, je sodišče na predlog upnika s sklepom z dne 8. 5. 2006 postopek nadaljevalo zoper družbenika izbrisane družbe Z. K. (v nadaljevanju dolžnik). Dolžnik je vložil ugovor, ker je že pred izbrisom družbe iz sodnega registra svoj poslovni delež v celoti prenesel na tretjo osebo.

2Sodišče prve stopnje je s sklepom 5. 3. 2008 ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo o stroških ugovornega ter nadaljnjega izvršilnega postopka (II. in III. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 9. 9. 2009 odločalo o dveh pritožbah. Pritožbo upnika zoper sklep z dne 4. 3. 2009 o razveljavitvi potrdil o pravnomočnosti dveh sklepov je zavrnilo in ta sklep sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da upnik nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka sklepa). Pritožbi dolžnika pa je delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 3. 2008 spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 8. 5. 2006 zoper pravnega naslednika izbrisane družbe spremenilo tako, da se predlog za nadaljevanje izvršbe zavrne; v preostalem delu (glede stroškov postopka) je pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, odločilo pa je tudi o dolžnikovih pritožbenih stroških (I. točka izreka sklepa).

4Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Uvodoma je Vrhovno državno tožilstvo sicer zapisalo, da vlaga zahtevo zoper izpodbijani sklep višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 5. 3. 2008 in 4. 3. 2009. Ker pa je v nadaljevanju pojasnilo, da izpodbija le „odločitev, s katero je bilo ugodeno ugovoru dolžnika, upnikov predlog za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper sedanjega dolžnika kot pravnega naslednika izbrisane družbe pa zavrnjen (I. točka izreka pritožbenega sklepa v zvezi s I. točko izreka prvostopnega sklepa)“ in ker se nadaljnja obrazložitev tiče izključno tako opredeljenega izpodbijanega dela sklepa višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 5. 3. 2008, Vrhovno sodišče odločitve višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 4. 3. 2009 ni preizkušalo (prvi odstavek 391. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5V zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo navaja, da izpodbijana odločitev odstopa tako od odločb Vrhovnega sodišča (sklep II Ips 51/2009) kot tudi od odločb istega pritožbenega sodišča v istovrstni zadevi. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo prvega odstavka 55. člena in 75. člena v zvezi s 14. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 48. člena v zvezi s 4. točko 47. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) in tretjega odstavka 416. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Podrejeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vprašanje, ali je bil sedanji dolžnik ob izbrisu prvotnega dolžnika še njegov družbenik in je zato odgovoren za njegove dolgove, je odvisno od predhodnega vprašanja obstoja oziroma veljavnosti sklenjene pogodbe o prenosu poslovnega deleža, veljavnost te pa je odvisna od veljavnosti pooblastila obeh pogodbenih strank. Veljavno pooblastilo je nujna predpostavka za veljavnost pravnega posla, za katerega je bilo pooblastilo dano. Oblika, ki je z zakonom predpisana za veljavno sklenitev pravnega posla, velja tudi za pooblastilo (75. člen OZ). V obravnavnem primeru je pogodbo o prenosu poslovnega deleža v imenu obeh pogodbenikov sklenil isti pooblaščenec, ki je v njunem imenu podpisal tudi notarski zapis. Pogodba je bila sicer sklenjena v zahtevani obliki (tretji odstavek 416. člena ZGD, sedaj tretji odstavek 481. člena ZGD-1), kar pa ne velja tudi za pooblastili obeh pogodbenikov. Iz predloženega notarskega zapisa tudi ni razvidno, da bi izdajatelja v njem potrdila dana pooblastila za sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža (prvi odstavek 44. člena ZN). Kot je opozoril upnik v odgovoru na ugovor, ima vsebina pooblastila tujega pridobitelja še dodatne pomanjkljivosti, ki ne omogočajo identifikacije pooblastitelja in tudi ne pravnega posla, za katerega naj bi bilo pooblastilo dano. Po 48. členu v zvezi s 4. točko 47. člena ZN so pravni posli, ki niso sklenjeni v zakonsko predpisani obliki notarskega zapisa, nični. Prvi odstavek 55. člena OZ predpisuje enako sankcijo, če pogodba nima potrebne oblike, razen če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. Stroga obličnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža je v javnem interesu zaradi ohranjanja razmerij med družbeniki in s tem zagotavljanja pravne varnosti v pravnem prometu. To ob upoštevanju 14. člena OZ velja tudi za pooblastitev iz 74. člena OZ. Ker je sodišče druge stopnje prezrlo navedena pravila, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi tega se ni opredelilo o vseh dejstvih, ki so bila po teh pravilih odločilna za ugotovitev veljavnosti pooblastil in posledično ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža. To predstavlja tudi podrejeno očitano procesno kršitev. Glede na to Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

6Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Nanjo je odgovoril dolžnik in vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno.

7Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

8Ker se je zoper družbo začeta izvršba po njenem izbrisu na podlagi določb ZFFPod nadaljevala zoper dolžnika kot družbenika družbe, je dolžnik ugovarjal, da obveznosti družbe niso prešle nanj, ker v času njenega izbrisa ni bil več družbenik in torej tudi ne pravni naslednik izbrisane družbe, čeprav je bil kot tak še vedno vpisan v sodni register. V odgovoru na ta dolžnikov ugovor je upnik trdil, da je pogodba, s katero je dolžnik svoj poslovni delež prenesel na tretjega, nična. Ali je bil dolžnik v času izbrisa družbe še njen družbenik, je torej odvisno od vprašanja ničnosti pogodbe o prenosu njegovega poslovnega deleža. To vprašanje je mogoče reševati tudi v izvršilnem postopku kot predhodno vprašanje.(1) Vendar pa Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti zmotno meni, da je sodišče druge stopnje to vprašanje spregledalo. V obrazložitvi svoje odločitve je namreč zapisalo, da „pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi prvostopnega sodišča glede ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 12. 1. 2004, pojasnjuje pa še, da zatrjevanja upnika ne predstavljajo podlage za potrditev zlorabe procesnih pravic, lahko pa predstavljajo podlago odgovornosti prenositelja deleža po kateri drugi pravni podlagi.“ S tem je torej pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 2. strani obrazložitve, da pogodba o prenosu poslovnega deleža ni nična, ker ima dopustno podlago (ker ZGD dopušča prenos poslovnega deleža) in ker „prenos poslovnega deleža ni nemoralno dejanje samo po sebi iz razloga zadolženosti dolžnika.“ Zgolj s potrditvijo teh razlogov pa po presoji Vrhovnega sodišča višje sodišče ni navedlo vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar Vrhovno državno tožilstvo utemeljeno (podrejeno) uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 387. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je v nasprotju z drugačnimi trditvami dolžnika v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti dopusten razlog za vložitev tega pravnega sredstva. Zahteva po obrazloženosti inštančnih odločb je sicer nižja kot pri sodiščih prve stopnje, zlasti kadar sodišče pritrdi razlogom, ki jih je zavzelo že sodišče prve stopnje. V takšnih primerih je dopustno (in zadostno, skladno z zahtevo po obrazloženosti sodnih odločb) tudi sklicevanje na razloge, ki jih je (izčrpno) podalo sodišče prve stopnje. Vendar pa v obravnavanem primeru ni tako.

9Upnik je ničnost pogodbe o prenosu poslovnega deleža utemeljeval v odgovoru na ugovor dolžnika. Med drugim je trdil, da je šlo za izigravanje prava z očitnim namenom izigrati upnike, kar pomeni zlorabo prava in kršitev moralnih načel, načela vestnosti in načela prepovedi zlorabe pravice; da je imel dolžnik namen škodovati drugemu; da ni bilo volje tretjega za sklenitev posla; da pooblastilo tretjega ni pooblastilo, ki bi dajalo pooblaščencu, ki je bil obenem tudi pooblaščenec dolžnika, legitimacijo za veljavno sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža oziroma da ima pooblastilo take pomanjkljivosti, da se na njegovi podlagi ne more skleniti veljavna pogodba.

10Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zavrnilo. Zgolj na kratko (z razlogi, povzetimi v 8. točki te obrazložitve) je obrazložilo svoje stališče o tem, zakaj pogodba o prenosu poslovnega deleža ni nična, saj so bili nosilni razlogi za njegovo odločitev drugačni.(2) Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo zaradi drugačne presoje vprašanja, ki je bilo za sodišče prve stopnje odločilno(3). Sodišče druge stopnje ima za takšno odločitev pooblastilo v 358. členu ZPP, vendar pa mora v takšnem primeru v obrazložitvi odgovoriti ne samo na navedbe pritožbe, temveč tudi na vse upoštevne navedbe nasprotne stranke, podane med postopkom sodišča prve stopnje, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, in (glede tistih razlogov glede katerih razlogi sodišča prve stopnje zaradi drugačnega izhodišča morda niso dovolj izčrpni) pojasniti tudi, zakaj to niso.(4) Tako se pokaže, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ko zatrjuje, da se višje sodišče ni opredelilo do trditev upnika v zvezi s pomanjkljivostmi pooblastila pogodbenih strank, kar bi lahko rezultiralo tudi v neveljavnosti (ničnosti) po pooblaščencu sklenjene pogodbe. Kot opozarja, je namreč predpostavka veljavnosti po pooblaščencu sklenjene pogodbe veljavnost pooblastila.

11Ker višje sodišče ni odgovorilo na trditve upnika v odgovoru na ugovor o neveljavnosti pooblastila, kar bi imelo za posledico tudi neveljavnost pogodbe, temveč se v svoji obrazložitvi sklicuje le na razloge sodišča prve stopnje, ki pa te presoje zaradi drugačnega materialnopravnega stališča prav tako ne vsebujejo, preizkus njegove odločbe o tem odločilnem dejstvu ni mogoč. Podana je torej kršitev po 1. točki prvega odstavka 387. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani sklep (odločitev o dolžnikovi pritožbi skupaj s stroškovno posledico) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek (drugi odstavek 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP). Vrhovno državno tožilstvo je sicer navedeno kršitev uveljavljalo podrejeno, primarno pa zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa slednji preizkus zaradi odsotnosti razlogov niti ni mogoč. V novem postopku bo torej moralo sodišče druge stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti in svojo odločitev utemeljiti tudi na podlagi presoje veljavnosti pooblastil pogodbenih strank kot predpostavke za veljavnost po pooblaščencu sklenjenih pogodb.

12Odločitev o stroških postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi sklep II Ips 51/2009, na katerega se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti.

Op. št. (2): Poglavitni razlog za zavrnitev dolžnikovega ugovora je bilo stališče, da notarski zapis pogodbe o prenosu poslovnega deleža družbe, četudi je konstitutivne narave, velja le v razmerju med (nekdanjimi in novimi) družbeniki, navzven (zlasti do nekdanjih delavcev družbe, kar je upnik v tej zadevi) pa nima nobenega učinka, dokler spremembe niso vpisane v sodni register.

Op. št. (3): In zaradi katerega so bili tudi razlogi o drugih – s stališča argumentacije razlogov sodišča prve stopnje – nebistvenih vprašanjih spora skromnejši.

Op. št. (4): Prim. Odločbo Ustavnega sodišča RS Up-728/08, Uradni list RS, št. 28/2009.