UPRS sodba II U 379/2009

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom in odločbo je Agencija RS za okolje (v nadaljevanju ARSO) odločila, da se zahteva tožnika za oprostitev plačila okoljske dajatve za leto 2007 kot prepozna zavrže; da se zavezancu odmeri okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda za leto 2007 v znesku 21. 869,55 EUR (1. točka izreka odločbe); da so bile zavezancu za leto 2007 določene akontacije v znesku 23.744,84 EUR ter da se razlika, ki znaša 1875,29 EUR, poračuna z akontacijami za leto 2009 (2. točka izreka); da mora zavezanec znesek v višini 23.744,84 EUR plačati v 60-tih dneh po dokončnosti odločbe (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe in sklepa prvostopni organ navaja, da so morali zavezanci zahtevo za oprostitev plačila okoljske dajatve za leto 2007 v skladu z 12. členom Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, številka 71/07, Uredba) vložiti do 30.9.2007. Zavezanec pa je zahtevo za oprostitev plačila okoljske dajatve vložil dne 26. 3. 2008, to pomeni, da zahteva ni bila vložena v predpisanem roku, zato jo je bilo potrebno zavreči. V skladu z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, številka 123/2004 in spremembe) se za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda plačuje okoljsko dajatev. Okoljska dajatev se odmeri z odločbo ARSO, med drugim tudi izvajalcem javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. V letu 2007 je bil zavezanec tudi tožnik. Okoljska dajatev za leto 2007 se odmeri do 15. decembra 2008, pri čemer je napoved za odmero okoljske dajatve moral zavezanec vložiti do 31. 3. tekočega leta za preteklo leto. V skladu z 9. členom Uredbe, ki ureja izračun enot obremenitve, na podlagi podatkov iz vložene napovedi ter sklepa o določitvi cene za enoto obremenitve voda je bila tožniku za leto 2007 odmerjena okoljska dajatev v znesku 21.869,55 EUR. Po določbi 17. člena Uredbe se znesek mesečne akontacije določi na podlagi zadnje odmerjene okoljske dajatve. Ker tožniku do sedaj okoljska dajatev še ni bila odmerjena, mu je bil znesek mesečnih akontacij izračunan na podlagi četrtega odstavka 17. člena in sicer na podlagi podatka o številu prebivalcev s stalnim prebivališčem na območju, kjer se izvaja javna služba, učinek čiščenja komunalne ali skupne čistilne naprave ter predpostavke, da en prebivalec zaradi odvajanja odpadnih vod obremenjuje vodo z 1 enoto obremenitve. Tako določen skupni znesek akontacij za leto 2007 znaša 23.744,84 EUR. Razlika med odmerjeno okoljsko dajatvijo in akontacijami znaša 1.875,29 EUR ter se poračuna z mesečnimi akontacijami za leto 2009. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da zavezanec zahteve za oprostitev plačila okoljske dajatve ni vložil pravočasno, mu plačila okoljske dajatve glede na določbe Uredbe ni možno zmanjšati, zato mora znesek 23.744,84 EUR plačati.

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo ARSO ugotovila, da pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper odločbo pa je delno utemeljena iz drugih razlogov, kot jih je navedel tožnik. Tako je s svojo odločbo, št. 35415-1/2009-4 z dne 25. 5. 2009 pritožbo zoper sklep zavrnila ter delno odpravila odločbo ARSO v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka odločbe. V skladu s spremembo Uredbe so bili zavezanci dolžni zahtevo za oprostitev plačila okoljske dajatve za leto 2007 vložiti najkasneje do 30. septembra 2007. Iz dokumentacije pa nedvomno izhaja, da je tožnik vložil zahtevo 28. 3. 2008, torej po izteku roka. Tožnik je v pritožbi zoper sklep le utemeljeval razloge o upravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve, vendar pa ti ne utemeljujejo vložene pritožbe, saj je bil sklep zavržen kot prepozen. Ker je prvostopni organ tožniku odmeril okoljsko dajatev za leto 2007 že s pravnomočno odločbo z dne 24. 11. 2008, zato ni bilo podlage o ponovni odmeri iste okoljske dajatve. Glede na navedeno je zato bilo treba 1. točko izreka prvostopne odločbe odpraviti. Ker je bila tožniku okoljska dajatev odmerjena z odločbo z dne 24. 11. 2008, je prvostopni organ ob ugotovitvi razlike med določenimi akontacijami in odmerjeno okoljsko dajatvijo pravilno odločil o obveznosti plačila odmerjene okoljske dajatve ter da se razlika poračuna z naslednjimi akontacijami za leto 2009. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da bi moral prvostopni organ najprej sprejeti sklep o združitvi postopka odločanja o odmeri okoljske dajatve in zahtevi za oprostitev okoljske dajatve, tožena stranka temu pritrjuje, vendar pa meni, da postopkovna kršitev ne pomeni bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ki ne vpliva na pravilnost odločitve v obravnavanem primeru. Upravni organ lahko z enim upravnim aktom odloči o postopkovnem vprašanju in nato še o upravni zadevi, zato mišljenje pritožnice o obveznosti odločanja s samostojnimi upravnimi akti o postopkovnih vprašanjih in upravni zadevi ne utemeljuje vložene pritožbe, saj je zoper obe odločitvi zagotovljeno pravno sredstvo.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke v 1. točki izreka nezakonita. Tožena stranka je namreč z odločbo z dne 5. 2. 2009 prvostopnemu organu naložila, da mora v ponovnem postopku najprej odločiti o zahtevi za oprostitev plačila okoljske dajatve in nato ponovno odločiti o obveznosti in rokih plačila odmerjene dajatve. Prvostopni organ pa tega obvezujočega napotila ni upošteval, saj je sklep o zavrženju izdal hkrati z odločbo, v kateri je odločil o obveznosti. Očitno torej postopka združil, pri čemer pa ni ravnal v skladu s pravili postopka o združevanju zadev. Ker je združitev postopka v obravnavanem primeru bistvena, tovrstna kršitev zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka v svoji odločbi poskuša navedeno ravnanje prvostopnega organa opravičiti s tem, da postopkovna kršitev ne pomeni bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Navedenega zaključka pa ni moč sprejeti. Meni, da bi moral prvostopni organ o združitvi izdati poseben sklep ter ji ga vročiti in ji tako omogočiti ustrezno varstvo pravic. Z združitvijo postopkov, o katerem je bil tožnik obveščen šele s sklepom, mu je bilo onemogočeno učinkovito varstvo pravic, zato ta kršitev nedvomno predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Predlaga, da sodišče odpravi odločbi prvostopnega in drugostopnega organa ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 12. člena Uredbe so morali zavezanci napoved za odmero okoljske dajatve vložiti do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Na podlagi 11.b člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, številka 85/08) je bila zavezancem dana tudi možnost, da so v napovedi za odmero okoljske dajatve za leto 2007 uveljavljali zmanjšanje plačila okoljske dajatve za leto 2007 za znesek sredstev, ki ga je zavezanec nakazal v proračun občine, na področju katere je izvajal javno službo, vendar le, če je zavezanec tudi uveljavljal oprostitev plačila okoljske dajatve. Po določbah petega odstavka 12. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, številka 71/07) pa je moral zavezanec zahtevo za oprostitev plačila okoljske dajatve za leto 2007 vložiti do 30. 9. 2007. V primeru, da je bila zahteva pravočasna, se je štela za prijavo investicij, ki jih je zavezanec nameraval financirati z okoljsko dajatvijo za leto 2007.

Iz predloženega spisa je razvidno, da je tožnik dne 27. 3. 2008 vložil napoved za odmero okoljske dajatve za odvajanje komunalne odpadne vode za leto 2007. Na podlagi navedene napovedi je torej bil uveden postopek za odmero okoljske dajatve v skladu z določbami Uredbe. Naknadno je dne 28. 3. 2008, še pred odločitvijo v zvezi z vloženo napovedjo, vložil tudi vlogo za oprostitev plačila okoljske dajatve za leto 2007. Z navedeno vlogo je torej uveljavljal v okviru že začetega postopka nov zahtevek.

V skladu z določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 22/05 – upb1, ZUP) lahko stranka v enem samem postopku uveljavlja tudi več različnih zahtevkov, če se pravice ali obveznosti opirajo na isto ali dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen. Če gre pri tem za združitev več upravnih zadev za en postopek, odloči o tem pristojni organ s posebnim sklepom (tretji odstavek 130. člena ZUP). Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru šlo za eno upravno stvar, katere pravno podlago predstavljajo določbe Uredbe. Na podlagi Uredbe je tako tožnik vložil napoved za odmero okoljske dajatve za leto 2007, kakor tudi zahtevo za oprostitev plačila okoljske dajatve za leto 2007. Po mnenju sodišča je tako šlo za eno upravno zadevo, v kateri se je odločalo o več zahtevkih. V takšnem primeru pa je organ v skladu z določbo drugega odstavka 207. člena dolžan z odločbo odločiti o vseh zahtevkih stranke. V zadevi je torej bistveno, da organ v svoji odločbi odloči o vseh zahtevah stranke. Takšno odločanje pa v primeru, ko upravni organ ni uvedel več upravnih postopkov, s procesnega vidika ni potrebno da izda tudi sklep o združitvi zadev v en postopek. Torej lahko stranka v enem postopku uveljavlja več različnih zahtevkov, za kar pa gre v obravnavanem primeru, sodišče zavrača tožbeni ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka, ker upravni organ ni izdal posebnega sklepa o združitvi zadev. V zadevi je pomembno le, da je organ s svojo odločbo (oziroma s sklepom, ker je šlo za odločitev procesne narave) odločil o vseh zahtevkih tožnika. Za zadevo je torej bistveno, da je bilo v zadevi odločeno materialnopravno pravilno, čemur pa tožnik v tožbi ne ugovarja, saj ne izpodbija pravilnosti, te pa o zavrženju zahteve za oprostitev plačila okoljske dajatve, niti sami odmeri okoljske dajatve.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da sta izpodbijani odločbi prvostopnega organa in tožene stranke pravilni in zakoniti, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ( Uradni list RS, številka 105/2006, 62/2010, ZUS-1).