UPRS sodba II U 19/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zvrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavlja tudi finančni položaj prosilca in njegovih družinskih članov. Navedeni pogoj se ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo poda pod kazensko in materialno odgovornostjo. Organ za BPP pa po uradni dolžnosti pridobi potrebe podatke iz uradnih evidenc državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank, pri katerih ima stranka odprte račune ter evidenc, ki jih vodi Centrala klirinško depotna družba. Če prosilec v izjavi navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. V obravnavanem primeru je tožnica v svoji vlogi navedla, da ni lastnica vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb. Tožena stranka je v zvezi s tem opravila poizvedbe v evidenci Centralne klirinško depotne družbe (KDD) ter ugotovila, da je tožnica lastnica 1700 vrednostnih papirjev RSL 39 v neugotovljeni vrednosti. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da je tožnica v vlogi navajala neresnične podatke, zato je njeno prošnjo v skladu z določbo 20. člena ZBPP zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je lastnica 1700 vrednostnih papirjev RSL 39. Vrednostni papirji so bili namreč izplačani ter so bili izbrisani 15. 9. 2008. Navedene obveznice je dobila njena mati kot vojno odškodnino. Ker pa je bila nepokretna, je pooblastila tožnico, da ji je bil izplačan denar in sicer v več delih. Tako nima nobenih vrednostnih papirjev, zato v svoji prošnji ni prikazovala lažnih podatkov. Brezplačno pravno pomoč potrebuje, saj so njeni dohodki zelo nizki ter je invalid tretje kategorije. Živi sama s 13. letnim sinom. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlagala odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila na podlagi petega odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. list RS, št. 96/2004 – UPB, št. 23/2008, ZBPP), ki določa, da če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka istega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Po prvem odstavku 20. člena pa se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica v svoji vlogi v obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v rubriki, ali je lastnica vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb, obkrožila odgovor „NE“. Nadalje je iz spisa razvidno, da je tožena stranka pri KDD o tem opravila poizvedbe ter da je iz podatkov uradne evidence KDD razvidno, da je tožnica lastnica 1700 vrednostnih papirjev z oznako RSL 39. Navedena dejstva pa tudi po presoji sodišča potrjujejo pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožnica v vlogi navedla neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Sankcijo zaradi navajanja neresničnih podatkov določa peti odstavek istega člena. V takšnem primeru izda organ za brezplačno pravno pomoč ugotovitveno odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Za nastop navedene pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke. Pri tem ni relevanten njegov subjektivni odnos oz. namen oziroma ali je prosilec vedel, da podatki niso resnični.

V konkretnem primeru iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da je tožnica v vlogi izrecno navedla, da ni lastnica vrednostnih papirjev. V tožbi tožnica sicer ugovarja, da gre za obveznice, ki jih je prejela njena mati kot vojno odškodnino ter da so bile obveznice le izplačane na njeno ime ter da so bile že dne 15. 9. 2008 izbrisane iz registra, vendar sodišče navedenega ugovora ne more upoštevati. Podatek, da je tožnica imetnica vrednostnih papirjev, izhaja iz potrdila KDD, ki je z zakonom pooblaščena, da o tem vodi uradno evidenco. Potrdilo, ki je izdano o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, predstavlja v skladu z določbo 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 22/2005-UPB-1, ZUP) javno listino. Za javne listine pa velja, da je tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, resnično. V dokaznem postopku lahko sicer stranka ob izpolnitvi predpostavk iz 171. člena ZUP dokazuje, da so v potrdilu dejstva neresnično potrjena ali nepravilno sestavo potrdila, vendar tožnica ni predložila nobenega dokaza o tem, da je zahtevala spremembo potrdila. V skladu z določbo četrtega odstavka 180.a člena ZUP namreč mora stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, od pristojnega organa zahtevati spremembo potrdila. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oz. odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo potrdila. Tožnica pa v tožbi ne zatrjuje, da je pri KDD vložila takšen zahtevek, temveč le pavšalno navaja, da je bila lastnica vrednostnih papirjev njena mati. Prav tako bi morala tožnica v primeru, da gre pri izdanem potrdilu za napako v uradni evidenci, to uveljavljati v posebnem postopku, ne more pa tega storiti v okviru tožbo v tem upravnem sporu. Ker torej tožnica v tem postopku ni uspela dokazati, da dejstva, navedena v potrdilu KDD, niso resnična, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ko je zavrnila tožničino prošnjo na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).