VSL sodba II Cp 3759/2010

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 2.421,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2005 dalje, v presežku, to je za znesek 93,19 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti tudi njene pravdne stroške v višini 840,48 EUR.

Pritožbo zoper obsodilni del sodbe (1. točka izreka) vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ne gre za posel rednega upravljanja, temveč za posel, ki redno upravljanje presega. Tožeča stranka je sama trdila, da je obnovila strešno kritino, strešno konstrukcijo ter na novo namestila žlebove, kot tudi odtok za meteorne vode. Ravnala je tudi v nasprotju s soglasjem Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Ali gre za posel rednega upravljanja ali ne, je dejansko vprašanje, ki bi ga sodišče moralo presojati z izvedencem gradbene stroke. Izpodbija tudi višino priznanega zneska, ki ga je sodišče ugotovilo samo, četudi je že v postopku na prvi stopnji oporekala višini tožbenega zahtevka in obsegu zatrjevanih opravljenih del. Tožnica računov ni predložila, brez teh pa občina izplačila ne more opraviti. Napačno je odločeno tudi v obrestnem delu zahtevka, saj ne more biti v zamudi pred 1.1.2009, glede na to, da je tožnica zahtevek za povračilo vlaganj vložila šele v letu 2008. Podana je tudi prekoračitev tožbenega zahtevka, ker je bila njegova identiteta spremenjena. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), čeprav tega pravnega temelja tožnica v postopku ni zatrjevala.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zatrjevala, da je obnovila streho z zamenjavo strešne kritine, sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo, saj je zaključilo, da gre za posel, ki pomeni redno upravljanje s stvarjo v solastnini. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podala konkretizirane trditvene podlage zakaj gre za posel, ki redno upravljanje presega (temu tudi v pritožbi nasprotuje le pavšalno), pač pa je tožbenemu zahtevku nasprotovala, ker tožnica za obnovo strešne kritine ni imela njenega soglasja. Kljub temu pa sodišče druge stopnje v odgovor na pritožbo pojasnjuje, da je materialnopravna podlaga za odločitev o tem vprašanju 67. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in ne 25. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1), saj sta pravdni stranki nesporno solastnika in ne etažna lastnika obravnavane nepremičnine. Le v slednjem primeru bi bilo odločitev namreč mogoče opreti na določbe SZ-1, kar izhaja iz 1. in 2. člena tega zakona (prim. tudi dr. Miha Juhart, Uvodna pojasnila k SZ-1, GV založba 2003, str. 15-17). Sodišče prve stopnje je tako sicer izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, kljub temu pa je odločitev pravilna. V zadevi je namreč odločilen odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka sklenila posel, ki je bil namenjen ohranitvi pogojev za bivanje in osnovni namen same nepremičnine, ali pa gre za posel, ki navedeno presega (in se je tako na določbi 25. in 29. člena SZ-1 mogoče vsaj smiselno opreti). Četudi drži, da iz predloženih računov (prilogi A8 in A9) izhaja, da so bili zamenjani tudi žlebovi, dimniška obroba in snegolovi (povračila stroškov izdelave frčad in strešnih oken pa tožeča stranka ni vtoževala), pa gre zgolj za ohranitev substance stvari in njene zmožnosti služiti svojemu namenu. Vzdrževalna dela na gradbenem objektu podrobno opredeljuje ZGO-1 (10. točka v zvezi z 10.2. točko 2. člena), ki mednje prišteva tudi investicijsko vzdrževanje, torej posodobitve in izboljšave, ki ne spreminjajo konstrukcije objekta, njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da vzdrževanje res pomeni ohranjanje obstoječega, vendar pa stvari ni mogoče vselej popraviti tako, da bi bila povsem enaka kot prej, temveč se je treba prilagoditi tudi napredku tehnike (V. Rijavec, SPZ s komentarjem, GV založba 2004, str. 345). Navedenim kriterijem zadosti tudi obnova strehe, ki jo je opravila tožeča stranka, četudi je morala zaradi inšpekcijske odločbe v zvezi z varstvom kulturne dediščine strešno kritino zamenjati z drugo (za kar pa tožene stranke niti ne terja). Vprašanje, kaj je bilo zamenjano oziroma katera dela so bila opravljena, je res dejansko vprašanje, ki pa ga tožena stranka v svoji trditveni podlagi niti ni zastavila. Zato za postavitev izvedenca ni bilo razloga. Ali opravljena dela predstavljajo posel rednega upravljanja ali posel, ki to presega, pa je pravno vprašanje, torej je v domeni presoje sodišča. Tudi novejša sodna praksa stoji na stališču, da je menjava strešne kritine posel rednega upravljanja (VSM I Cp 516/2008, VSK I Cp 490/2006, VSL II Cp 410/2010). Nenazadnje pa je presoji pritožbenega sodišča botrovalo tudi dejstvo, da je pri upravljanju stvari v solastnini v primeru nesoglasja solastnikov dopustna sodna intervencija le v primeru, ko gre za posel rednega upravljanja (četrti odstavek 67. člena SPZ v zvezi s 112. členom Zakona o nepravdnem postopku), ne pa tudi za posle, ki redno upravljanje presegajo. V tem primeru je namreč edina možnost le soglasje vseh solastnikov, kar bi bilo za primere zamenjave strešne kritine življenjsko nevzdržno, saj bi bila edina druga možnost zahtevek po pravilih poslovodstva brez naročila (kot delno tuj posel), vendar pa bi bilo to mogoče šele, ko bi bila streha v tako slabem stanju, da bi grozila škodna nevarnost (199. členu Obligacijskega zakonika). Ker gre za posel rednega upravljanja, je za njegovo izvedbo potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti (drugi odstavek 67. člena SPZ). Tožeča stranka je do 718/1000 solastnica predmetne nepremičnine, zato je lahko posel opravila sama, proti toženi stranki pa ima ustrezen regresni zahtevek (68. člen SPZ).

Višino vtoževanega zneska je tožnica dokazovala z dvema listinama (prilogi A8 in A9), ki jih je pridobila od izvajalcev del, in s svojim zaslišanjem. Da so bila dela dejansko opravljena, pa nenazadnje izhaja tudi iz zaslišanj prič S., J. in R. Stranka lahko na podlagi načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP) za dokazovanje svojih trditev predlaga katerokoli dokazno sredstvo, sodnik pa je tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev (prim. J. Zobec: ZPP s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2005, str. 84-95). Glede na predloženo dokazno gradivo, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožnica vtoževana dela opravila in jih izvajalcem tudi plačala. Tožeča stranka je že sama odštela določene postavke opravljenih del in materiala, ki so služile le njej, dve pa je iz istega razloga odštelo še sodišče. Sicer pa tožena stranka v postopku pred prvostopenjskih sodiščem ni konkretizirano prerekala posameznih postavk računa, temveč je višini nasprotovala le pavšalno.

V zvezi s pritožbenimi trditvami o prekoračitvi tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče opozarja na na določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP, po katerem identiteta tožbenega zahtevka ni spremenjena, če stranka spremeni njegovo pravno podlago. Vendar pa v konkretni zadevi niti ni mogoče načeti vprašanja spremembe tožbe, saj se je prvostopenjsko sodišče na Zakon o graditvi objektov oprlo v zvezi s 25. členom Stanovanjskega zakona, ki se nanj izrecno sklicuje. Gre torej za vprašanje materialnopravne podlage izpodbijane odločbe.

Pritožbeni ugovor glede obrestnega dela zahtevka pa je pritožbena novota in kot taka za odločitev sodišča druge stopnje neupoštevna (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče druge stopnje je sicer obrestni del izpodbijane sodbe preizkusilo tudi v okviru pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar pa je za presojo odločitve o zamudi dolžnika (prvi odstavek 299. člena OZ) in s tem o začetku teka zakonskih zamudnih obresti obresti potrebno podati ustrezne trditve, ki jih tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila. Obrestnemu delu zahtevka namreč niti ni ugovarjala.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.