VSL sodba II Cp 3457/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 55.000,00 EUR odškodnine z obrestmi ter zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov. Stroški tožene stranke v višini 1.005,40 EUR so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, razveljavi napadeno sodbo prve stopnje in pošlje zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje z navodilom, kako naj obravnava zadevo in dopolni dokazni postopek. Tožeča stranka meni, da je sodišče kršilo določbo 8. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, pa tudi iz izvedenih dokazov je napravilo napačen zaključek. Tako obstaja nasprotje med izvedenimi dokazi in razlogi sodbe, saj sodišče napačno povzema in razlaga izpovedbe prič in izvedenca (kršitev 1. in 2. odst. ter 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP). Sodišče ni opravilo zaslišanja S. Š. in E.Š., moralo pa bi opraviti vsaj zaslišanje S. Š., ki je videl posnetek nezgode; ni dovolj, da je njegovo izjavo le prebralo. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka navaja, kaj je posamezna priča izpovedala in zakaj je po njenem mnenju sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo. Opozarja, da je imel fitnes center zavarovano odgovornost pri toženi stranki, zato tožena stranka ne more dlakocepiti, da njen zavarovanec ni odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici, ker naj bi bila tožnica sama kriva in odgovorna, da si je poškodovala ramo. Sodišče tudi ni zaslišalo izvedenca, kar je bilo s strani tožeče stranke predlagano in ponovljeno. Izvedenec bi podal dodatna pojasnila glede obratovanja tekalne naprave po vključitvi iz mirujočega položaja. Pritožnica zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Da pri zavarovancu tožene stranke nameščena tekalna naprava, pri uporabi katere se je tožnica poškodovala, ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo. Gre za napravo, katere način delovanja (hitrost) lahko vadeči uravnava. Zagon, ustavitev in drugo rokovanje z napravo je enostavno, prilagojeno uporabnikom. Pritožba materialnopravnega zaključka, da tekalna naprava ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, da torej objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni, ne izpodbija.

Po izključitvi objektivne odgovornosti, se zastavlja vprašanje, ali tožeča stranka zatrjuje tudi krivdno – subjektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke (1. odstavek 131. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Subjektivna odgovornost je podana le v primeru kumulativnega obstoja sledečih predpostavk: nedopustno ravnaje ali opustitev dolžnega ravnanja povzročitelja škode, pravno priznana škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost. Dokazno breme vseh elementov škodnega delikta je na oškodovancu (tožnici), domnevni povzročitelj škode (zanj tožena stranka) pa lahko dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

V tem pogledu so navedbe tožeče stranke izredno skope. Edini konkreten očitek, ki ga tožeča stranka naslavlja na zavarovanca tožene stranke, je očitek, da se je po zagonu naprava začela hitro premikati. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski ugotovitvi, da hitrost nastavlja vadeči. Če je naprava ustavljena z ukazom „stop“, ob ponovnem zagonu vedno začne delovati z najnižjo hitrostjo, ki se stopnjuje le v primeru, da jo vadeči nastavi in do stopnje, ki jo nastavi. S predhodno nastavljeno hitrostjo naprava deluje le v primeru, ko se ustavi s tipko „pavza“, vendar se tudi v tem primeru začne pomikati počasi in postopoma stopnjuje do prej nastavljene hitrosti. Tožnica je torej tista, ki je naravnala hitrost oz. jo je bila v primeru, da je bila hitrost že nastavljena (začasna ustavitev z ukazom „pavza“) dolžna prilagoditi svojim zmožnostim. Očitek, da je naprava delovala prehitro oz. samodejno začela delovati prehitro, se torej v dokaznem postopku ni potrdil. Z izvedenimi dokazi je sodišče lahko ugotovilo vsa, za zavrnitev tega očitka potrebna dejstva. Dokazna ocena je skrbna, vestna, preverljivo obrazložena ter analitično sintetična (8. čl. ZPP).

Drugih očitkov (npr. da je bila naprava pokvarjena, da ni bila ustrezno vzdrževala, da je delovala drugače kot običajno oz. kot bi morala, da bi moral zavarovanec tožene stranke nuditi ustrezno usposabljanje za vadbo, da bi moral zagotavljati resetiranje naprave v primeru, ko jo vadeči ustavi z ukazom pavza in zapusti napravo …...) tožeča stranka na zavarovanca tožene stranke ne naslavlja. Ker sodišče odloča v okviru trditvene podlage, dokazov, ki se tičejo nezatrjevanih dejstev, ni dolžno in ne sme izvajati.

Zaslišanje priče E. Š., ki je v drugih časovnih okoliščinah posnel delovanje naprave, je nepotrebno, saj je delovanje naprave zadovoljivo predstavljeno in ugotovljeno z drugimi dokazi. Zaslišanje S. Š., ki si je ogledal posnetek dogodka, je nepotrebno zaradi zgoraj navedene trditvene podlage. Delovanje naprave je natančno pojasnjeno, nepravilnosti v njenem delovanju pa tožnica ne zatrjuje. Razen tega je ta priča s tožnico v najožjem sorodstvenem razmerju, zato tudi v primeru, da bi izpovedovala o delovanju naprave v nasprotju s tehničnimi možnostmi, ob dani trditveni podlagi (neizpravnost naprave se ne zatrjuje) priči ne bi bilo mogoče slediti. Glede na to, da tožnica z ugotovljenim načinom delovanja naprave soglaša, tudi dopolnjevanje izvedenskega mnenja ni bilo potrebno.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).