VSRS Sodba in sklep VIII Ips 134/2009

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper toženi stranki in razsodilo, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati 50.075,12 EUR nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 25. 5. 2004 dalje. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode in premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka. Tožnik je bil kot brezposelna oseba prijavljen pri prvo toženi stranki od 18. 6. 1993 do 1. 12. 2002. Od novembra 1994 je bil prijavljen kot delovni invalid III. kategorije. Dne 15. 7. 2003 je bil invalidsko upokojen s pričetkom upokojitve 1. 12. 2002. Sodišče prve stopnje mu je priznalo 417,3 EUR na mesec za obdobje 10 let zaradi duševnih in telesnih bolečin, ker mu prvo tožena stranka glede na določbe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – ZZZBP (Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji) ni ustrezno pomagala najti zaposlitve. Žaljivo je štela tožnika za težko zaposljivo osebo in ga nezakonito izbrisala iz evidence brezposelnih oseb. Drugo tožena stranka odgovarja kot ustanovitelj prvo tožene stranke po Zakonu o zavodih – ZZ (Ur. l. RS, št. 12/91) in zaradi nalog Vlade RS in ministrstva, pristojnega za delo, v zvezi s politiko zaposlovanja brezposelnih oseb.

2Sodišče druge stopnje je po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo pritožbo in ugodilo pritožbam prvo in drugo tožene stranke ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo plačilo stroškov postopka toženih strank. Ugotovilo je, da ni dokazano protipravno ravnanje prvo tožene stranke – kot izvajalca javnih pooblastil, v odnosu do tožnika. V času do leta 2000 je pri prvo toženi stranki na območju, na katerem prebiva tožnik, z brezposelnimi delalo 6 svetovalk, pri čemer je bilo letno evidentiranih več tisoč brezposelnih. V letih 1994, 1995 je brezposelnost strmo naraščala, od leta 1996 pa je začela počasi upadati. Prvo tožena stranka ni ravnala namerno oz. hudo malomarno pri iskanju ustreznega dela za tožnika. Odnos do njega je bil korekten, spoštljiv in pozitivno naravnan. Postopanje prvo tožene stranke so določale kadrovske in organizacijske omejitve in slabo ekonomsko stanje v Mariboru in okolici (tranzicija, stečaji, veliko število brezposelnih). Do tožnika se je vedla po ustaljeni in običajni metodi in ga ni neenako obravnavala. Ni bil diskriminatorno obravnavan zaradi invalidnosti, kar je razvidno tudi iz dejstva, da se je tudi število brezposelnih invalidov pri prvo toženi stranki povečevalo iz 1162 v letu 1993 do 4319 v letu 2001. V začetku leta 2002 je tožnikov osebni zdravnik podal predlog za invalidnost I. kategorije. S 1. 12. 2002 je bil premeščen iz evidence brezposelnih oseb (istega dne je tudi naknadno dobil pravico do invalidske pokojnine), dne 5. 12. 2002 je tudi podpisal izjavo o uvrstitvi v novo evidenco, zato je bil pri prvo toženi stranki pravilno izbrisan iz evidence.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Obširno navaja, da je bil neenako obravnavan zaradi invalidnosti. Odločitve prvo tožene stranke pri opuščanju aktivnosti v iskanju zaposlitve za tožnika temeljijo na subjektivnih vrednostnih ocenah zaposlenih pri prvo toženi stranki. Ti so z vsebino uradnih zaznamkov tudi posegli v njegovo osebnost in dostojanstvo. Zaradi opustitev zakonskih obvez in obveznosti, predpisanih z internimi navodili prvo tožene stranke, tožnik kot invalid ni mogel uresničiti svoje osebnostne pravice do drugega ustreznega dela in pravice do vključitve v aktivno politiko zaposlovanja. S trenutkom predložitve odločbe o invalidnosti III. kategorije prvo toženi stranki, je med njima nastalo obligacijsko razmerje, po katerem je kot invalid pridobil pravico do druge ustrezne zaposlitve oz. dela. Od 24. 10. 1998 je moral vsak delovni dan biti na razpolago prvo toženi stranki po 3 ure, s čimer mu je bilo neutemeljeno omejeno gibanje. Slaba gospodarska situacija je lahko razlog le za težjo zaposljivost invalidov, vendar to ne opravičuje neaktivnosti prvo tožene stranke v njegovem primeru. Običajna metoda dela prvo tožene stranke ni bila zadostno ugotovljena. Sodišče bi moglo ugotoviti ničnost izjave tožnika o soglasju za premestitev v drugo evidenco in ničnost presoje zaposlitvenih možnosti. Pritožbeno sodišče je presojo dokazov o odločilnih dejstvih napravilo pristransko. Ugotovitve glede števila invalidov temeljijo na napačnih tabelah. Ugotovitev o aktivnosti prvo tožene stranke in glede spoštljivosti zaposlenih do tožnika je v nasprotju z vsebino uradnih zaznamkov prvo tožene stranke. Izpoved priče K. o presoji zaposlitvenih možnosti je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Navaja še, da so bili toženima strankama priznani previsoki stroški postopka.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankam. Na revizijo je odgovorila prvo tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija delno ni dovoljena, v dovoljenem delu pa ni utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Revident izpodbija med drugim odločitev o stroških postopka toženih strank, ki jih je odmerilo pritožbeno sodišče in mu jih naložilo v plačilo. Po prvem odstavku 384. člena ZPP je mogoče vložiti revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker sklep o stroški postopka ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP in 384. členom ZPP v tem obsegu zavrglo.

8Po presoji revizijskega sodišča sodba sodišča druge stopnje nima zatrjevanih pomanjkljivosti, ki bi ustrezale zakonskemu dejanskemu stanu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi revidentovega odškodninskega zahtevka oprlo na dejstvo, da protipravnost ravnanja prvo tožene stranke ni dokazana. Jasno in določno je navedlo razloge, zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno in navedlo pravno podlago za odločitev. Drugostopenjska sodba tudi ne vsebuje zatrjevane protispisnosti. Revident v obsežnih navedbah procesnih (in tudi materialnopravnih) kršitev v resnici izpodbija dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča druge stopnje v smislu zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato pri svoji presoji tudi ni smelo upoštevati listin, ki jih je revident priložil (372. člen ZPP).

9Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku na glavni obravnavi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno v celoti zavrnilo revidentov nepremoženjski in premoženjski odškodninski zahtevek proti prvo in drugo toženi stranki. Ker je prvo tožena stranka javni zavod z javnimi pooblastili in revident zatrjuje nastanek škode kot posledico njenega delovanja napram njemu v okviru javnega pooblastila, je za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka proti tovrstnemu subjektu odločilna presoja, ali so podani elementi za njegovo odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS zaradi protipravnega ravnanja v zvezi s 154. členom Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji).

10Pritožbeno sodišče je po ponovni oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da prvo tožena stranka pri obravnavanju revidenta, pri njej registriranega iskalca zaposlitve, ni ravnala protipravno. Ob kadrovskih in organizacijskih omejitvah tožena stranka ni namerno ali iz hude malomarnosti opustila aktivnosti pri posredovanju dela za revidenta in njegovi poklicni rehabilitaciji. Obravnavan je bil enako kot ostali brezposelni v istem obdobju in na istem območju, ki ga je pokrivala mariborska enota prvo tožene stranke, dodatne težave pri iskanju zaposlitve pa je povzročalo veliko število nezaposlenih oseb zaradi slabe gospodarske situacije, še prav posebej značilne za ta regionalni del. Ni bila dokazana niti neenakopravna obravnava zaradi revidentove invalidnosti (v obdobju 1993-2001 se je število prijavljenih nezaposlenih invalidnih oseb pri toženi stranki povečalo skoraj za 4-krat), ugotovitev, da je tožnik težko zaposljiva oseba zaradi invalidnosti, pa se tudi po presoji revizijskega sodišča ne more šteti za žaljivo. Ugotovljeno je še bilo, da je bil odnos delavcev prvo tožene stranke do revidenta vseskozi korekten, spoštljiv in pozitivno naravnan (1), revidentove navedbe o neupoštevanju uradnih zaznamkov delavcev prvo tožene stranke pa predstavljajo v revizijskem postopku neupoštevno izpodbijanje dokazne ocene. Ker je prvo tožena stranka delala v skladu s svojim javnim pooblastilom (6. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – ZZZPB; Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji) po ustaljeni in običajni metodi dela in pri tem ni posegla v revidentove osebnostne pravice, je bil pravilno zavrnjen revidentov odškodninski zahtevek zaradi nedokazanega protipravnega ravnanja.

11Ker zaradi neobstoja elementa protipravnosti odškodninska odgovornost toženih strank ni podana in je že iz tega razloga odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljena, se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do ostalih revidentovih materialnopravnih navedb.

12Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13Odgovor na revizijo prvo tožene stranke ne vsebuje ničesar bistvenega, zato je revizijsko sodišče sklenilo, da stroške tega odgovora krije sama tožena stranka (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

---.---

Op. št. (1): Čeprav gre v obravnavani zadevi za javnopravni (socialnopravni) odnos med prvo toženo stranko in ne obligacijski, kot trdi revident, v pogodbenih odnosih kršitev pogodbene obveznosti sama po sebi ne predstavlja pravnega temelja za nastanek nepremoženjske škode, vendar ta ni povsem izključena (prim. zadevo II Ips 765/2007 z dne 30. 10. 2008).