VSRS Sodba II Ips 1123/2008

Revizija se zavrne.

1Tožnica se je 27. 11. 2000 poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročila voznica motornega vozila, ki je imela odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi stranki. V škodnem dogodku je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice ter stisnino prsnega koša. Pred pravdo je tožena stranka tožnici izplačala 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 5.424,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Presodilo je, da je primerna odškodnina za telesne bolečine 2.921,05 EUR in za strah 834,59 EUR, skupaj torej 3.755,63 EUR. Ocenilo je, da je zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti neutemeljen. Ker pred pravdo izplačana odškodnina v znesku 4.172,93 EUR, valorizirana na dan zadnje obravnave na znesek 4.740.44 EUR, presega znesek pravične denarne odškodnine, ki ga je sodišče odmerilo, je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Tožeča stranka v pravočasni in dovoljeni reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot kršitev postopka zatrjuje okoliščino, da sta sodišči prve in druge stopnje nekoliko napačno povzeli ugotovitve izvedencev, predvsem izvedenca dr. A. D., zaradi česar so zaključki obeh sodišč napačni. V nadaljevanju revizije obravnava izvedenska mnenja izvedencev medicinske stroke dr. B. V., dr. B. N. in dr. A. D., polemizira s posameznimi ugotovitvami in mnenji teh izvedencev, pritrjuje nekaterim ugotovitvam in mnenjem teh izvedencev ter nasprotuje zaključku sodišča, da poškodba vratne hrbtenice tožnici ni zapustila trajnih posledic. Glede na izvedene dokaze je odločitev prvostopenjskega sodišča preuranjena ali nepravilna, zato predlaga, da si je prisodi še dodatno zahtevana odškodnina.

5Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in trdi, da iz izvedenih dokazov ni razvidno to, kar se navaja v razlogih sodbe o teh istih dokazih. Vendar pa v nadaljevanju revizije te kršitve ne konkretizira, saj bi morala izkazati, da je sodišče napačno preneslo v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Tega pa v reviziji ni. Celotna revizija vsebuje polemiko s posamičnimi ugotovitvami in mnenji treh medicinskih izvedencev in z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ki so rezultat ocene vseh izvedenih dokazov, tako medicinske dokumentacije, kot izvedenskih mnenj. Tožeča stranka torej s svojim obravnavanjem treh izvedenskih mnenj v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče vseh tovrstnih revizijskih trditev tožeče stranke pri obravnavanju revizije ni upoštevalo.

8Neutemeljeni so tudi revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale preizkus sodišča druge stopnje. Ugotovljeno je, da je tožnica v zvezi z obravnavano prometno nesrečo dobila zvin vratne hrbtenice ter stisnino prsnega koša. Nadaljnja ugotovitev je, da navedena poškodba ni zapustila nobenih trajnih posledic v smislu zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti. Pravilne so nadaljnje presoje in obrazložitve sodišč druge in prve stopnje, da tožničine zdravstvene težave v predelu vratne in ledvene hrbtenice niso v vzročni zvezi z nezgodo. Zato je materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizija je torej v tem delu neutemeljena, kar velja tudi za sicer pavšalne revizijske trditve o tem, da bi morala biti tožnici presojena še dodatna odškodnina, ki jo v tej pravdi uveljavlja. Po merilih iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zavrnili tožbeni zahtevek, ker je bila že pred pravdo izplačana tožnici odškodnina, ki presega pravično denarno odškodnino, do katere je tožnica upravičena glede na vse okoliščine primera. Pravilno sta bili upoštevani načeli individualizacije višine odškodnine ter objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odškodnini za telesne bolečine v višini 3,45 povprečne neto plače in za strah v višini 0,99 povprečne neto plače ter v skupnem znesku 3.756,63 EUR v višini 4,44 povprečne neto plače sta povsem v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča za odškodnine v tožničinemu primerljivih primerih.

9Uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in z njo zahtevek za povrnitev stroškov.