VSRS Sklep II DoR 544/2010

Predlog se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

1Tožnik je s tožbo zahteval od sodišča naj razsodi, da sta mu toženca nerazdelno dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu jo je v pretepu povzročil prvi toženec, ko sta še obiskovala drugo toženo osnovno šolo. Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka zoper oba toženca zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik ni dokazal, da je bil prvi toženec, ki je bil ob škodnem dogodku star 9 let, sposoben razsojanja, da pa tudi ni dokazal nobenega protipravnega ravnanja druge toženke. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. Opozarja, da se je v dokaznem postopku pokazalo, da se mu je toženec zato, ker ga ni volil za razrednega predstavnika, s pretepom maščeval po nekaj mesecih. Meni, da to izkazuje, da je ta napad že dlje časa snoval in je zato napačna ocena sodišč, da ni niti zatrjeval, niti dokazal, da je bil prvi toženec sposoben razsojati. Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je potrdilo takšno napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, odstopilo od sodne prakse v zadevi II Ips 24/2005. Meni pa tudi, da je odstopilo od sodne prakse pri oceni, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja drugotožene osnovne šole. Opozarja, da je do dogodka prišlo v času čakanja na kosilo v šoli, torej v času, ko so otroci v osnovni šoli še pod varstvom in vzgojo šole. Navaja, da tožena osnovna šola tudi po dogodku ni ukrepala, čeprav ga je toženec poškodoval tako, da je bil ta prisiljen iskati bolnišnično pomoč, po dogodku pa se tudi prešolati na drugo šolo, zato da bi bili stiki s tožencem preprečeni. Tožnik poudarja, da je tožena osnovna šola nujno ukrepanje njegovih staršev ignorirala, kar jasno kaže na to, da šola že pred škodnim dogodkom ni imela pravilnega odnosa do nasilja v šoli, s tem pa tudi ne do pravilne vzgoje otrok. Tožnik tako meni, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazov o protipravnosti ravnanja tožene osnovne šole. Poudarja, da je višje sodišče s tem, ko je takšno odločitev potrdilo, odstopilo od sodne prakse v zadevi II Ips 565/2007 in je s tem tudi kršilo eno temeljnih človekovih pravic, to je pravico do enakosti pred zakonom, ki je zagotovljena v 14. členu Ustave Republike Slovenije.

3Predlog ni utemeljen.

4Odločitev sodišča druge stopnje v obravnavni zadevi temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje da tožnik ni niti zatrjeval okoliščin na strani prvega toženca, ki bi bile lahko podlaga za odločitev, da je bil ob škodnem dogodku razsoden, in na oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati protipravnega ravnanja tožene stranke. V predlogu za dopustitev revizije tožnik dejansko izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, revizije pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 do 107/10, v nadaljevanju ZPP). Tožnik pa tudi ni izkazal odstopa od sodne prakse, saj je bilo v zadevah, na katere se tožnik v predlogu za dopustitev revizije sklicuje, ugotovljeno dejansko stanje drugačno kot v obravnavani zadevi.

5Vrhovno sodišče je tako odločilo, da pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367.a člena niso podani in je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.