VSRS Sodba IV Ips 181/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1R. U. je bil s plačilnim nalogom Policijske postaje Bovec (v nadaljevanju prekrškovni organ) spoznan za odgovornega storitve prekrška po b. točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), ker je z motornim kolesom BMW prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v naselju. Izrečena mu je bila globa 250,00 EUR in 3 kazenske točke za prekršek storjen z motornim vozilom A kategorije. Zoper navedeni plačilni nalog je vložil zahtevo za sodno varstvo, ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu zavrnjena kot neutemeljena.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Navaja, da identiteta storilca na kraju prekrška ni bila ugotovljena, temveč je bil plačilni nalog izdan storilcu kot lastniku vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Lastnik vozila je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je trdil, da v kritičnem času motornega kolesa ni vozil, saj je bil takrat na delu. Motorno kolo na fotografiji policije pa sploh njegovo, kar je razvidno iz zahtevi priložene fotografije njegovega motornega kolesa. Prekrškovni organ je ugotovil, da ni pogojev za odpravo plačilnega naloga in zahtevo za sodno varstvo posredoval sodišču. Sodišče dokaznega postopka ni izvedlo, ampak na podlagi ugotovitve, da gre za dvoje različnih vozil, na katerih je bila nameščena ista registrska tablica, ki ni bila odtujena ali izgubljena, zaključilo, da je s stopnjo gotovosti dokazano, da je prekršek storil vlagatelj zahteve za sodno varstvo. Po oceni vrhovnega državnega tožilca navedeni zaključek sodišča, ki niti ni obrazložen, ni pravilen, enako velja tudi za postopek pri uporabi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Storilec je namreč predložil razbremenilne dokaze o tem, da pri prekršku zasačeno vozilo ni bilo tisto, na katerega se je njegova registrska tablica nanašala, in predlagal izvedbo zatrjevanega dokaza (ogleda vozila). Sodišče je imelo dve možnosti: na podlagi predloženih podatkov policije oceniti, da razumen dvom ni izkazan ali pa izvesti dokazni postopek glede dejstev, pomembnih za oceno o obstoju razumnega dvoma in nato odločiti. Namesto tega je izhajalo iz napačnega izhodišča, da obdolženec ni dokazal, da prekrška ni storil, čeprav bi moralo ugotavljati le obstoj razumnega dvoma, ali je v kritičnem času vozil motorno kolo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B - 1

4Vrhovno sodišče je ob upoštevanju stališč odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 v svojih odločbah (zlasti v sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, na katero opozarja vložnik zahteve) že večkrat podalo stališče v zvezi z interpretacijo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ki določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede navedenega posebnega dokaznega položaja lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila, ki zaradi življenjskih izkušenj temelji na domnevi, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila tudi storilec ugotovljenega prekrška, je ugotovilo, da mu citirana določba nalaga več kot le trditveno breme. Lastnik vozila domneve ne izpodbije z golim zatrjevanjem, da prekrška ni storil, ampak z aktivnim sodelovanjem, kar ne pomeni le predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora storiti vse, kar lahko, da organu, ki vodi postopek, sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi (na primer verodostojna pisna izjava priče, potrdilo delodajalca o prisotnosti na delovnem mestu, potrdilo o hospitalizaciji in podobno). Šele če verjetno izkaže, da določenega dokaza, ki je zanj razbremenilen, ne more sam pridobiti in ga predložiti organu, bo zadostovalo, da poda popoln predlog, naj takšen dokaz priskrbi in izvede organ, ki vodi postopek. Takšen način ugotavljanja relevantnih dejstev v hitrem postopku na eni strani omogoča storilcu uveljavljanje vseh pravic in pravnih jamstev, ki mu gredo v poštenem postopku (22. in 29. člen Ustave), po drugi strani pa postopka o prekršku bistveno ne zavlačuje in obremenjuje z dolgotrajnim pridobivanjem in izvajanjem (številnih) dokazov ob pasivnosti kršitelja, kar bi sicer povsem izničilo namen zakona, da se o večini prekrškov odloča v hitrem postopku (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Glede ravnanja sodišča je ugotovilo, da mora presoditi predlagane oziroma predložene razbremenilne dokaze, izvesti relevantne dokaze in v skladu z načelom proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) oceniti, ali je z njimi izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva. Pri tem je ocenilo, da je predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo, s tem pa zavzelo stališče tudi glede dokaznega standarda razumnega dvoma.

B - 2

5Vrhovni državni tožilec v konkretni zadevi sodišču očita, da ni postopalo v skladu z zgoraj navedenimi stališči, ampak izhajalo iz napačnega izhodišča, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, in zato napravilo napačen zaključek glede obdolženčeve krivde.

6Pri presoji utemeljenosti navedenega očitka Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obdolženec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da v času, ko naj bi bil storjen prekršek, ni bil udeležen v cestnem prometu s svojim motorjem, saj je bil na delu, kar je tudi po oceni vrhovnega državnega tožilca ostalo na nivoju gole trditve, zato pritrjuje ugotovitvi sodišča, da navedenega dejstva z ničemer ni izkazal. Poleg tega je obdolženec trdil, da motorno kolo na fotografiji policije ni njegovo, saj ima izpušno cev na drugi strani. V dokazilo je predložil fotografijo njegovega motornega kolesa BMW in predlagal ogled kolesa. Prekrškovni organ je opravil poizvedbe glede identitete motornega kolesa, lastništva in registrskih tablic in zahtevo za sodno varstvo predložil sodišču. V spremnem dopisu je navedel, da je storilec v naknadnem razgovoru navedel, da registrske tablice ni nikoli posojal ali jo izgubil. Sodišče je že na podlagi primerjave fotografij motornih vozil (fotografije obdolženca in fotografije prekrškovnega organa) pritrdilo obdolžencu, da gre za dvoje različnih vozil, zato ogled motornega kolesa obdolženca ni bil potreben. Poleg tega je navedlo, da je bila po ugotovitvah policije na obeh vozilih nameščena ista registrska tablica, ki v uradni evidenci voznikov nikoli ni bila zavedena kot odtujena ali izgubljena, česar obdolženec niti ne zatrjuje.

7Glede na izvedene dokaze Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče dokazni postopek glede dejstev, pomembnih za oceno obstoja razumnega dvoma, ali je prekršek storil obdolženec, izvedlo v celoti in utemeljeno zaključilo, da je s potrebno stopnjo gotovosti dokazano, da je očitani prekršek storil vlagatelj zahteve za sodno varstvo. Pri tem ni izhajalo iz stališča, da obdolženec ni dokazal, da prekrška ni storil, kot neutemeljeno trdi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, ampak v skladu z načelom proste presoje dokazov presodilo, da obdolženec zgolj z zatrjevanjem, da na fotografiji prekrškovnega organa ni njegovo motorno vozilo (čemur je sodišče sicer pritrdilo), razumnega dvoma glede odgovornosti obdolženca kot lastnika vozila ni izkazal. Tak zaključek je namreč sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bila na obeh vozilih nameščena ista registrska tablica, ki v uradni evidenci voznikov nikoli ni bila zavedena kot odtujena ali izgubljena. Lastnika vozila se namreč ne identificira po motornem vozilu, temveč po registraciji vozila, ki je vpis podatkov o registrski označbi, določenih podatkov o vozilu in o lastniku vozila v evidenco registriranih motornih in priklopnih vozil (prvi odstavek 192 člena ZVCP-1). Ker so izdane registrske tablice vezane na vozilo, za označitev katerega so izdane (peti odstavek 195. člena ZVCP-1), mora lastnik vozila zamenjati registrske tablice za nove, kadar je vsaj ena registrska tablica pogrešana ali uničena, oziroma kadar postanejo zaradi obrabljenosti neuporabne (prvi odstavek 196. člena ZVCP-1). To pomeni, da bi se obdolženec odgovornosti prekrška lahko razbremenil le v primeru, če bi ob zatrjevanju, da gre za različni motorni vozili, navajal tudi krajo ali izgubo registrskih tablic, kar pa je v razgovoru s policisti celo zanikal.

8Glede na to, da je odločilno dejstvo za presojo odgovornosti lastnika vozila registracija motornega kolesa, ne pa identifikacija motornega kolesa, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno ugotavljati s katerim motornim kolesom je bil dejansko storjen prekršek. Zato s tem, ko je na podlagi registrske tablice identificiralo lastnika vozila in zaključilo, da je on storilec prekrška, ni odločilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1.

C.

9V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.