VSL sodba PRp 942/2010

Pritožba zagovornikov obdolženega V.V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje z 11. 6. 2010 v zvezi s sodbo, izdano v skrajšanem postopku, z 19. 8. 2009.

Obdolženec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zagovornikov obdolženega VV, ki so ga vložili zoper sodbo istega sodišča, izdano v skrajšanem postopku, z 19. 8. 2009, kot neutemeljen in obdolžencu naložilo plačilo stroškov postopka. S sodbo, izdano v skrajšanem postopku, je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega mu je bila izrečena globa v znesku 1.000,00 eurov in stranski sankciji deset kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, ter prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju enega meseca, v izrečeno globo pa mu je bilo všteto pridržanje v znesku 20,00 eurov.

Zoper tako odločitev so vložili obdolženčevi zagovorniki pravočasno pritožbo. Navajajo, da zgolj dejstvo, da obdolženi na kraju ni oporekal rezultatu meritve, ne more pomeniti, da se je s tem odrekel pravici do preveritve izmerjenega rezultata, kar je zahteval v sodnem postopku. Obdolženi bi moral biti ob meritvi s strani policista opozorjen, da se bo, če rezultatu meritve ne bo oporekal, štelo, da se odreka pravici do preveritve izmerjenega rezultata. Ni razvidno, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da je obdolženi nedvomno vedel, da se z neoporekanjem meritvi odreka pravici po preveritvi izmerjenega rezultata kasneje v sodnem postopku. Obdolženi na kraju meritvi ni oporekal, ker ni bil seznanjen in opozorjen, da je preizkus opravljen le z indikatorjem in ne z merilnikom ter da ima v posledici tega pravico oporekati rezultatu. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi ravnal z direktnim naklepom, saj mu je mogoče očitati le hudo malomarnost. Glede tega se sodišče brez dejanske in pravne podlage sklicuje na mnenja medicinske stroke. Pri stališčih medicinske stroke ne gre za splošno znana dejstva, zato ni mogoče kar pavšalno trditi, kakšna so mnenja medicinske stroke. Obdolženi ni zdravnik, tako mu mnenja medicinske stroke o posledicah stopnje alkoholiziranosti niso poznana. Prav tako mu tudi ni znano, koliko je potrebno spiti, da se pri posamezniku ugotovi tolikšna stopnja alkoholiziranosti, kot naj bi bila ugotovljena pri njem. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo obteževalne okoliščine, upoštevalo ni olajševalne okoliščine, da je voznik že 27 let, letno prevozi 80.000 km, v tem času je storil le prekršek, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje. Gre za vestnega in discipliniranega voznika. Ker se ni počutil vinjenega, niti ni mislil, da je spil toliko, da mu ne bo več dopustno voziti. V takih okoliščinah bi lahko obdolženemu očitali direktni naklep ter stopnjo alkoholiziranosti kot obteževalno okoliščino le, če bi pred pričetkom vožnje vedel oziroma čutil, da je alkoholiziran. Stopnjo alkoholiziranosti 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine, saj gre za znak prekrška, poleg tega tudi ne predstavlja izjemne stopnje alkoholiziranosti, saj sam zakon pozna še naslednjo višjo stopnjo, pri kateri je predvidena hujša sankcija za prekršek. Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča, da takšna stopnja alkoholiziranosti povečuje število napak voznika in zmanjšuje sposobnost zaznavanja in reagiranja. Sodišče bi moralo vse te okoliščine ugotoviti osebno pri obdolženemu oziroma v njegovemu ravnanju, česar pa ni ugotovilo. Pri vožnji vozila ni storil nobene napake, prav tako tudi ni bila zmanjšana njegova sposobnost zaznavanja in reagiranja. Brez težav je opisal dogajanje, ki se je zgodilo eno leto nazaj, opisal je detajle, ki se jih nekdo, katerega zmožnosti zaznavanja, ocenjevanja in reagiranja bi bile zmanjšanje, ne bi spomnil. Tako je očitno, da je bila, ali meritev nepravilna in ugotovljen rezultat previsok ali pa obdolženi ni čutil in kazal tistih znakov alkoholiziranosti, ki jih kot običajne v takem primeru navaja sodišče in šteje takšno stanje kot obteževalno okoliščino. Sodišče je nepravilno in brez pravne podlage zaključilo, da je bila z obdolženčevo vožnjo povzročena nevarnost za nastanek hude posledice, zaključek sodišča je povsem abstrakten. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog obdolženega za odpustitev sankcije prepoved vožnje motornega vozila in zmanjšanje števila kazenskih točk, saj je obdolženi dokazal, da za opravljanje svojega dela nujno potrebuje možnost, da vozi avto. Podane so okoliščine iz 4. odstavka 23. člena Zakona o prekrških (ZP-1) za odpustitev navedene stranske sankcije, saj posledic dejanja ni bilo, osebne razmere obdolženega so urejene, vozniški izpit nujno potrebuje za opravljanje svojega dela, pri katerem letno prevozi 80.000 km, njegovo obnašanje po prekršku je več kot vzorno, prekršek je obžaloval in obljubil, da jih ne bo več ponavljal, voznik je 27 let, vrsto let je bil poklicni voznik.

Višje sodišče je po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji niso podane kršitve, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi 19. 8. 2009 najprej izdana sodba v skrajšanem postopku na podlagi 129.a člena ZP-1, zoper katero so obdolženčevi zagovorniki vložili pravočasen ugovor. Sodišče prve stopnje je nato z izpodbijano sodbo izdano 11. 6. 2010 zavrnilo kot neutemeljen ugovor obdolženčevih zagovornikov po tem, ko je dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem obdolženca in ko je vpogledalo ter prebralo listine, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge za zavrnitev vloženega ugovora, tako je pridobila pravno veljavo sodba, izdana v skrajšanem postopku, s prvotnim izrekom in prvotno obrazložitvijo, vsebinsko dopolnjena še z obrazložitvijo iz sodbe o ugovoru, zoper tako sodbo (kot povezano celoto) pa so obdolženčevi zagovorniki vložili pritožbo (obrazložitev ZP-1, GV Založba Ljubljana, 2008, strani 156 do 157). Višje sodišče je tako ocenjevalo (ne)utemeljenost pritožbe v povezavi s sodbo, izdano v skrajšanem postopku, pri tem pa je ugotovilo, da so pritožbene navedbe obdolženčevih zagovornikov neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je zavrnilo ugovor obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljen, navedlo razloge glede odločilnih okoliščin, ki jim ni mogoče odreči razumnosti in utemeljenosti. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč nedvomno ugotovljeno, da je preizkus alkoholiziranosti z alkotestom pokazal rezultat 0,75 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar pomeni, da je imel obdolženi ob upoštevanju varnostne razlike v njegovo korist 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, obdolženi pa se je s tem rezultatom strinjal in podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom brez pripomb. Nenazadnje je obdolženi sam na zagovoru povedal, da je bil rezultat preizkusa alkoholiziranosti 0,75 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Ko mu je bil predočen navedeni zapisnik, je povedal, da ga je policist sestavil na kraju, povedal mu je rezultat alkotesta in ga vprašal, če se strinja, sam pa se je strinjal z rezultatom in podpisal zapisnik. Obdolženi je tako na zagovoru storitev obravnavanega prekrška smiselno priznal, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da obdolženi na kraju ni bil seznanjen, da se s strinjanjem z rezultatom meritve odreka pravici do preveritve izmerjenega rezultata, in navedbe, da ni bil seznanjen, da je preizkus opravljen le z indikatorjem, so neupoštevne. Vozniki morajo poznati cestnoprometne predpise, pri čemer tudi ni mogoče prezreti okoliščine, da je obdolženi voznik z dolgoletnimi vozniškimi izkušnjami, saj je imel v času storitve prekrška vozniško dovoljenje kar 25 let in devet mesecev, obdolženčevi zagovorniki pa v pritožbi navajajo še, da je bil obdolženi vrsto let poklicni voznik, torej ni dvoma, da so mu poznani cestnoprometni predpisi in njegove pravice ter obveznosti v cestnem prometu.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil obravnavani prekršek s krivdno obliko direktnega naklepa. Glede na to, da je bila v obdolženčevem organizmu z elektronskim alkotestom ugotovljena visoka stopnja alkohola v organizmu (ob upoštevanju odstopanja naprave v njegovo korist 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), je očitno zaužil obdolženec tekom dneva tolikšno količino alkohola (v zagovoru je povedal, da je spil mogoče eno steklenico vina), da se je zavedal, da presega še dovoljeno stopnjo 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vendar se je kljub temu odločil za vožnjo vozila v cestnem prometu, torej se je zavedal, da je pod vplivom alkohola, vendar se je kljub temu odločil za vožnjo motornega vozila in tako ravnal v nasprotju z 2. odstavkom 130. člena ZVCP-1. Na pravilnost te odločitve pa ne vpliva v zakonu predpisano stopenjsko kaznovanje v odvisnosti od ugotovljene koncentracije alkohola. Zato pritožbene navedbe, da se obdolženi ni zavedel, da ima v organizmu koncentracijo 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ne vpliva na pravilnost ugotovljene stopnje obdolženčeve odgovornosti za prekršek vožnje motornega vozila pod vplivom alkohola (2. odstavek 130. člena ZVCP-1).

Višje sodišče nadalje ugotavlja, da so bile obdolžencu izrečene sankcije v zakonitih mejah, pri čemer mu je bila globa izrečena le minimalno nad najnižjim v zakonu predpisanim zneskom za obravnavani prekršek (mogoče jo je izreči do 5.000,00 eurov), pri odmeri pa so bile upoštevane ter ustrezno ovrednotene vse okoliščine, ki vplivajo na njeno višino. Stranska sankcija kazenskih točk je bila obdolžencu izrečena v predpisanem številu za obravnavani prekršek, stranska sankcija prepoved vožnje motornega vozila kategorije B pa mu je bila izrečena v najkrajšem možnem trajanju (mogoče jo je izreči v trajanju od enega meseca do enega leta). Tako je izreklo sodišče prve stopnje obdolžencu kljub obteževalnim okoliščinam, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, globo le minimalno nad najnižjim v zakonu predpisanim zneskom, stransko sankcijo prepoved vožnje motornega vozila pa v najkrajšem možnem trajanju.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odpustitev prepovedi vožnje motornega vozila in zmanjšanje števila kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno in razumno obrazložilo, da niso podane posebne olajševalne okoliščine iz 4. odstavka 23. člena ZP-1, ki bi utemeljevale odpustitev stranske sankcije prepoved vožnje motornega vozila obdolžencu. Višje sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje. Kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tudi že sodišče prve stopnje, omilitev stranske sankcije deset kazenskih točk, ki je predpisana za obravnavani prekršek in je bila v tem številu obdolžencu tudi izrečena, na podlagi 6. odstavka 26. člena ZP-1 sploh ni mogoča.

Višje sodišče je zato na podlagi 3. odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, mora obdolženi plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka, ki mu bo odmerjena v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1).