VSL sodba in sklep I Cpg 1040/2010

Dopolnitev pritožbe se zavrže.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.065,50 EUR v petnajstih dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 505.389,13 EUR s pp in objavo sodbe v časopisih. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.267,00 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Po prejemu odgovora na pritožbo, s katerim je tožena stranka nasprotovala pritožbenim razlogom, je tožeča stranka dne 27. 09. 2010 vložila dopolnitev pritožbe.

Ker je tožeča stranka sodbo prejela dne 21. 06. 2010, je dopolnitev pritožbe z dne 27. 09. 2010 prepozna, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 346. člena ZPP zavrglo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je bil zaključek prvostopnega sodišča, da žiga in parafe tožeče stranke na spodnjem desnem kotu obrazca D01 ni moč šteti za navedbo naročnika bančne garancije, kot to zahteva 6. člen Pravilnika o vrstah finančnih zavarovanj s katerimi ponudnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti v postopku javnega naročila (Uradni list RS št. 25/2004-A7), pač pa predstavlja izpolnitev zahteve iz razpisne dokumentacije, da mora biti vsak obrazec na izvirniku parafiran in žigosan.

Čeprav obrazec, ki ga je naročnik ponudil kot vzorec v razpisni dokumentaciji, ni vseboval rubrike za vpis naročnika garancije, in bi torej tožeča stranka lahko v načelu zahtevo iz 2. alinee 1. odstavka 6. čl. citiranega Pravilnika izpolnila na kakršenkoli način, bi moralo biti iz izbranega načina vnosa podatka o naročniku garancije to razvidno. Če je imela tožeča stranka namen žigu in parafi tožeče stranke podeliti dvojno vlogo, bi morala ob žigu pripisati, da gre za naročnika garancije. Slednje namreč iz bančne garancije za resnost ponudbe, ki jo je priložila tožeča stranka, ni razvidno.

Sodišče prve stopnje tudi ni napačno uporabilo materialnega prava, ker ni upoštevalo določil ZOR o bančnih garancijah, saj so le-ta v obravnavani situaciji nerelevantna. DRK, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, nima nikakršnih pristojnosti, da ugotavlja skladnost 6. člena Pravilnika z določbami ZOR o garanciji.

Predmet tožbenega zahtevka je bila odškodninska odgovornost države zaradi protipravnega ravnanja državne revizijske komisije (DRK), ki je po mnenju tožeče stranke nepravilno razveljavila odločitev naročnika (Ministrstva) o oddaji javnega naročila tožeči stranki.

Pravno podlago tožbenega zahtevka sicer lahko predstavlja 26. člen Ustave RS, oz. splošna določila OZ o odškodninski odgovornosti (148. čl. OZ v zvezi s 131. čl. OZ), na katera se je sklicevala tožeča stranka. Vendar pa je v konkretnem primeru treba upoštevati specifiko področja javnih naročil, ki jo urejata področna zakona (ZJN-2 - Zakon o javnem naročanju, Ur. l. RS, št. 128/2006, ZRPJN - Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja, Ur. l. RS, št. 78/99 z dop. in spr.).

DRK je poseben neodvisen in samostojni državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil. V tej funkciji izvaja pravno varstvo ponudnikov na vseh stopnjah postopka oddaje javnih naročil. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi Up-631/02, DRK ne odloča niti o naročnikovih niti o pravicah in obveznostih ponudnikov, temveč odločitev DRK pomeni le nadzor nad zakonito izpeljavo postopka javnega naročanja. Zato zoper odločbe DRK tudi ni sodnega varstva (v smislu spremembe ali razveljavitve njene odločitve), pač pa je v skladu s 5. odstavkom 23. člena ZRPJN po končanem postopku pred DRK sodno varstvo zagotovljeno le v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Ustavno sodišče je tudi že odločilo (Up-668/06, U-I-90/07), da takšna opustitev polne jurisdikcije ni v neskladju z ustavo, ker je varstvo javnih koristi pomembnejše od premoženjskopravnih interesov ponudnikov.

Ker torej DRK nastopa zgolj v vlogi nadzornika zakonitosti postopka javnega naročanja, je odločanje o konkretnih pravicah in obveznostih ponudnikov v celoti pridržano naročniku. Samo, če DRK po vloženi reviziji s svojo odločitvijo smiselno potrdi naročnikovo izbiro (t.j. zavrže ali zavrne zahtevo za revizijo), se šteje, da je postopek oddaje javnega naročila v smislu 5. odstavka 23. čl. ZRPJN končan. Nezadovoljni ponudnik pa lahko v odškodninski pravdi zaradi izgube premoženjskega interesa uveljavlja protipravna ravnanja obeh organov revizijskega postopka (napačno izbiro naročnika in nepravilno opravljen nadzor nad postopkom oddaje naročila).

Za povsem drugačno situacijo pa gre, če DRK po vloženi reviziji postopek o oddaji javnega naročila (in s tem tudi odločitev naročnika o izbiri) razveljavi. Ker je izbira ponudnika tudi v ponovljenem postopku v celoti v pristojnosti naročnika in nanjo DRK ne more vplivati, med morebitnim protipravnim ravnanjem DRK (če npr. postopek oddaje naročila brez upravičenih razlogov razveljavi) in odločitvijo naročnika o izbiri v ponovljenem postopku ni relevantne vzročne zveze. Če je naročnik ponovljeni postopek oddaje javnega naročila izvedel zakonito v skladu s predpisi, je s tem pretrgana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem DRK in škodo, ki je tožeči stranki nastala zato, ker v ponovljenem postopku ni bila izbrana. Če pa ponovljeni postopek ni bil izveden pravilno, pa bi tožeča stranka morala vložiti revizijo in s tem DRK pozvati, da ponovno opravi postopek nadzora nad zakonitostjo ponovljenega postopka oddaje javnega naročila.

Odločitev prvostopnega sodišča je bila z ozirom na povedano pravilna. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave vloge po Odvetniški tarifi.