VSL sodba I Cp 3439/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VL 35798/2008, z dne 19. 06. 2008, vzdržalo v celoti v veljavi v 2. in 3. točki izreka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico 12.570,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 10. 2007 dalje, ter ji povrniti 60,50 EUR izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Pod 2. točko izreka je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 22,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v kreditni pogodbi ni bilo dogovorjeno, da se odpoved oziroma odstop od pogodbe oziroma opomini o neporavnanih obveznostih štejejo za vročene tudi, če so vročeni na dosedanji naslov, pa kreditojemalec banke ne obvesti o spremembi naslova. Prav tako ni dogovorjeno, da ima nesporočilo spremembe naslova za posledico odstop od pogodbe. Zato sodišče prve stopnje riziko (ne)vročitve napačno pripisuje toženi stranki. Tožeča stranka bi eventuelno morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča toženca in se ni mogla zadovoljiti z navedbami na poštnih pošiljkah, da je toženec na naslovu neznan oziroma preseljen. Ker so bile vročitve sporne, bi sodišče moralo zaslišati vsaj vročevalca. Torej je napačna ugotovitev, da je bil toženec obveščen o odstopu oziroma neporavnanih obveznostih. Iz listin v spisu nadalje ne izhaja, da bi bil obravnavani kredit zavarovan pri tožeči stranki. Iz zavarovalne police št. A 0201011205 z dne 18. 11. 2005 in pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov št. 55-9/03 ne izhaja, da bi bil zavarovan tudi predmetni kredit. Sodišče je zato napačno štelo, da je tožeča stranka dokazala, da je bil pri njej zavarovan obravnavani kredit. Iz 3. člena pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov št. 55-9/03 izhaja, da mora zavarovanec predložiti zavarovatelju specifikacijo odobrenih pogodb, ki so zavarovane po tej pogodbi, česar tožeča stranka ni predložila. Dejansko stanje je bilo zato, glede tega, ali je bil sporni kredit zavarovan, zmotno ugotovljeno. Je pa sodišče prve stopnje ob tem tudi bistveno kršilo določbo 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je to dejstvo štelo za dokazanega že na podlagi izvedenih dokazov. Ali je sploh nastopil zavarovalni primer in ali je tožeča stranka imela dolžnost izplačati zavarovalnino, ki jo sedaj terja od toženca, neposredno vpliva na pravni položaj toženca. Po 2. odstavku 421. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko dolžnik proti prevzemniku terjatve uveljavlja tudi ugovore, ki jih ima proti banki iz svojega razmerja. Tudi v tem delu je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Nenazadnje ni izkazana niti višina vtoževane terjatve. Tožeča stranka ni pojasnila, od česa ter od kdaj so obračunane zamudne obresti, saj to iz obračunov ni razvidno. Glede višine terjatve je tožeča stranka celo predlagala izvedenca finančne stroke. Z dokazi se ne more nadomestiti dejstev, ki jih mora navesti stranka. Pravilnost izračuna in višine vtoževane terjatve se zato ne da preveriti. Tudi v tem delu tožeča stranka ni navedla dejstev skladno določbi 212. člena ZPP in je tudi zaradi tega zahtevek zavrniti. Ker pa je neuporaba tega določila privedla do nepravilne in nezakonite sodbe, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema za pravilnega stališče sodišča prve stopnje, da je banka svojo obveznost obvestila toženca o dodatnem roku za plačilo ter svojem odstopu od pogodbe oziroma o zapadlosti celotnega kredita izpolnila s tem, ko je navedene listine poslala na toženčev naslov, kot je bil naveden v pogodbi, pri čemer se je toženec zavezal še, da bo spremembo naslova ali delodajalca banki pisno sporočil najkasneje v 8 dneh (11. člen kreditne pogodbe z dne 18. 10. 2005 – priloga A2) in da ker tega toženec ni storil, je opustil svojo prevzeto obveznost iz pogodbe in hkrati prevzel morebitne negativne posledice, ki ga lahko zadenejo iz tega razloga – v konkretnem primeru nemogoča vročitev obvestil s strani sopodpisnice kreditne pogodbe. Za takšno svoje stališče sodišče prve stopnje poda prepričljive in logične razloge (glej 7. stran izpodbijane sodbe), na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. To enako velja, četudi v kreditni pogodbi niso navedene posledice nesporočila spremembe naslova. Upoštevati je namreč potrebno, da je bil toženec, ko ni sporočil spremembe naslova, edini kršilec pogodbe in mora zato edini nositi posledice te opustitve. Banka, ki je bila pogodbi zvesta, je zato svojo obveznost izpolnila, ko je pošto naslovila in poslala tožencu na naslov, kateri ji je bil posredovan s strani toženca.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe podalo izčrpne razloge glede prav vseh pravnorelevantnih ugovornih navedb toženca, tako, da je s temi razlogi možno preizkusiti pravilnost odločitve v izpodbijani sodbi. Torej sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, niti ni kršilo določbe 212. člena ZPP. Ko pritožba očita kršitev 212. člena ZPP, dejansko graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o posameznem odločilnem dejstvu. Tu je pojasniti, da sodišče pri svoji dokazni oceni ni vezano na nobeno dokazno pravilo, s katerim dokazom se določeno dejstvo lahko dokaže in kakšno moč ima posamezni dokaz, kot zmotno zatrjuje pritožba, ampak skladno določbi 8. člena ZPP šteje neko dejstvo za dokazano po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazne ocene sodišča prve stopnje o posameznih dejstvih so 8. členu ZPP skladne in jih pritožbeno sodišče šteje za pravilne. To enako velja tudi za zaključek, da je bil obravnavani kredit zavarovan pri tožeči stranki (izpodbijana sodba o tem v zadnjem odstavku na 5. strani in prvem odstavku na 6. strani) in glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini (izpodbijana sodba o tem v drugem odstavku na 10. strani). Torej je protispisna pritožbena trditev, da tožeča stranka ne bi pojasnila in z dokazi podprla časovnega obračuna zamudnih obresti. Poleg tega je pritožba v tem delu pavšalna, ker opredeljeno ne pojasni, v čem so izračuni nepravilni, pri čemer tožeči stranki takšen izračun omogočajo že določbe iz kreditne pogodbe (priloga A2). O taki pavšalni pritožbeni navedbi pa se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati, niti se natančneje, kot se je, ne more.

Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj pritožba opozarja na določbo 2. odstavka 421. člena OZ, ker je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo in se z razlogi opredelilo o prav vseh ugovorih tožene stranke, podanih med postopkom.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).