VSL sklep III Cp 2964/2010

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki toženi stranki nalaga, da mora v petnajstih dneh plačati tožnici AR 58.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 12. 2007 do plačila, tožniku RR pa 134.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 12. 2007 do plačila, ter glede pravdnih stroškov in se sodba v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, naj se razveljavijo tri kupoprodajne pogodbe (št. ARB-01/2007 z dne 26. 06. 2007, št. ARB-02/2007 z dne 26. 06. 2007 in št. RRMK-02/2007, z dne 20. 07. 2007), s katerimi sta tožnika prodala tožencu nepremičnini v C in D. Obenem je zavrnilo zahtevano ugotovitev, da sta vknjižbi toženčeve solastninske pravice na navedenih nepremičninah neveljavni, ter zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Delno pa je ugodilo podrejenemu zahtevku tožnikov. Tožnici je od zahtevanih 70.000,00 EUR prisodilo 58.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 12. 2007 dalje, tožniku pa je od zahtevanih 240.000,00 EUR prisodilo 134.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 12. 2007 dalje. V presežku je njun zahtevek zavrnilo. Nazadnje je sklenilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

2Zoper obsodilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila dedinja prvotnega toženca OK, ki v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče prvo sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnikoma pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Meni, da je sodišče v nasprotju z zakonom prevalilo dokazno breme glede plačila kupnine na toženca. Tudi dejstva in dokaze je ocenjevalo vsakega posebej, namesto vseh skupaj. Ponavlja, da je tožnica izročila ključe ob podpisu prvih dveh pogodb in prejetju kupnine. V nasprotnem primeru ključev gotovo ne bi izročila. Sodišče je verjelo tožnici, čeprav njena izpoved ni verodostojna. Ni logično, zakaj bi tožnica nepremičnino v C prodala za 110.000,00 EUR nižjo vrednost, kot je bila ocenjena v zapuščinskem postopku, posebej še, ker je bilo zaradi višje cene treba plačati tudi višji davek. Sodišče je izhajalo iz ugotovitve, da je bila tožnica v neenakopravnem položaju, čeprav tožnica tega sploh ni trdila. Če pogodb ni že prej prebrala, bi jih lahko prebrala po podpisu. Sicer pa bi sodišče moralo njihovo vsebino razlagati tako, kot se glasi, sploh ker mora biti pogodba o prenosu nepremičnin sklenjena v pisni obliki in zato velja samo tisto, kar je v takšni obliki izraženo. Sodišče je tožencu napačno pripisalo, da naj bi s plačilom kupnine čakal na pooblastilo za prodajo tožnikovega deleža. Tega toženec v odgovoru na tožbo ni navajal. V tem primeru bi morale biti vse pogodbe podpisane pozneje, kot so bile. V resnici so bile že pred podpisom zadnje pogodbe predložene pristojnemu davčnemu uradu zaradi odmere davka. Končno iz pooblastila z dne 06. 07. 2007 izhaja, da je tožnica prejela 27.000,00 EUR kupnine. Ni res, da je bila tožnica le enkrat pri notarju in da ni imela svojega izvoda pogodb. Overitve so bile opravljene neposredno, sicer pa tožnica česa drugega sploh ni trdila. Notar je zapisal tudi toženčeve podatke, ker je kupec nepremičnine lahko samo naš državljan. V dokaznem postopku se je za neresnično izkazala tožničina trditev, da ji je bila zadnja pogodba o prodaji tožnikovega deleža podtaknjena. Če ne bi prejela kupnine po prejšnjih pogodbah, gotovo ne bi pristopila k overitvi te zadnje pogodbe. Sodišče pa je tudi povsem napačno ocenilo izpoved priče VH, ki je bil navzoč ob zadnjem plačilu kupnine in je tožnico slišal šteti denar, ki ji ga je izročil toženec.

3Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je (pravilno) ugotovilo, da tožnica ob sklepanju spornih prodajnih pogodb ni bila v zatrjevani zmoti. Ocenilo je namreč, da je prvi dve pogodbi, ki ju je sklenila v svojem imenu, podpisala „vedoma in hote“, medtem ko ji za tretjo pogodbo, ki jo je sklenila v tožnikovem imenu kot njegova pooblaščenka, ni uspelo dokazati, da ji jo je toženec podtaknil v podpis. Tožnici pa je kljub temu verjelo, da kupnine za prodane nepremičnine ni prejela. Razlogi, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo za takšno svojo presojo, niso prepričljivi, poleg tega pa so pomanjkljivi in deloma tudi protispisni.

6V 2. členu vseh treh pogodb je med drugim posebej navedeno, da je bila prodajalki oziroma prodajalcu kupnina ob podpisu pogodbe v celoti plačana, s pristavkom, da se šteje, da je dogovorjena kupnina v celoti plačana, če je pogodba podpisana s strani prodajalke oziroma prodajalca. Ta zapis ima glede na svojo vsebino pravno naravo pobotnice. Kdor popolnoma ali delno izpolni obveznost, ima v skladu s 1. odst. 296. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list RS; št. 97/2007 – UPB1) pravico zahtevati, naj mu upnik o tem na svoje stroške da pobotnico (priznanico). Z zapisom takšne izjave torej upnik potrjuje, da mu je dolžnik izpolnil svojo obveznost. Pobotnica tako predstavlja zanesljiv dokaz, da je obveznost zaradi izpolnitve prenehala. Pri tem gre za dejansko domnevo, ki pa jo je dopustno izpodbijati z nasprotnim dokazom.

7Ko je tožnica brez pridržkov podpisala vse tri pogodbe, je s tem pristala na njihovo vsebino, vključno s prej navedenim zapisom o prejeti kupnini, s čimer je priznala, da je kupec poravnal svojo pogodbeno obveznost. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj je tožnica tako ravnala, če pa kupnine v resnici ni prejela. Kaže, da sploh ni podvomilo o njeni trditvi, da nobene od pogodb pred podpisom ni prebrala. Po presoji pritožbenega sodišča je ta tožničina trditev skrajno neverjetna glede na okoliščine primera, ko je šlo za tri zaporedne prodaje in je bila zadnja pogodba podpisana vsaj dva tedna po prejšnjih dveh, skupna višina kupnine pa je znašala 310.000,00 EUR. Tožnica brez dvoma ni neuka; za morebiten drugačen zaključek v trditvenem in dokaznem gradivu ni opore. Poleg tega je sporni zapis o plačani kupnini na prvi strani pogodb, tako da ga je težko spregledati. Če je bila tožnica ob podpisu pogodb res v gmotni stiski, bi bilo toliko bolj logično, da bi pred podpisom prebrala vsaj tista pogodbena določila, ki se nanašajo na kupnino. Sicer pa sodišče prve stopnje s tožnico ni razčistilo, kdaj potemtakem, če kupnine ob podpisu pogodb ni prejela, naj bi zapadla toženčeva obveznost plačila kupnine in zakaj pogodbenika tega dogovora nista zajela v pogodbi. Prav tako ni jasno, zakaj se pogodbenika kljub sorazmerno visokemu znesku celotne kupnine nista dogovorila za njeno plačilo na tožničin bančni račun, sploh če tožnica, kot sama trdi, ni imela drugih upnikov oziroma neporavnanih obveznosti do njih. Predvsem pa izpodbijana sodba ne daje odgovora na vprašanje, zakaj je tožnica, če res ni prejela kupnine za prodane nepremičnine, tožencu izročila ključe oziroma mu prepustila posest, ne da bi si zagotovila kakršnokoli zavarovanje, da bo kupnina plačana. Toženec je na dejstvo, da mu je tožnica izročila ključe, opozoril že v odgovoru na tožbo, vendar se sodišče prve stopnje do tega odločilnega dejstva v izpodbijani sodbi ni opredelilo, četudi je iz trditvenega in dokaznega gradiva razvidno, da je zaradi toženčeve zamenjave ključavnice tekla motenjska pravda, ki naj bi jo tožnica izgubila. Končno ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnica overila svoje podpise na pogodbah, ki vključujejo tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na kupca. Ko je tožencu prepustila še posest prodanih nepremičnin, je torej tožnica izpolnila vse svoje obveznosti kot prodajalka. Povsem neživljenjsko bi bilo, da bi se v zameno zadovoljila zgolj s toženčevo obljubo, da bo kupnino plačal pozneje, ko bo kupil še tožnikov delež nepremičnine v D.

8Sodišče prve stopnje zaradi naštetih pomanjkljivosti v dokaznem postopku ni celovito ugotovilo dejanskega stanja. Nekritično je sledilo tožničinim trditvam, v prid tožnici pa je upoštevalo tudi nekatere okoliščine, ki niso relevantne ali pa predstavljajo zgolj nepovezane indice, ki ne zadoščajo kot nasprotni dokaz. Dejstvo, da je vse pogodbe pripravil toženec in da je njihova vsebina tipizirana, nima nobene zveze z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti. Tožnica se na domnevno neenakopravnost pri sklepanju pogodb v pravdi sploh ni sklicevala; sporne prodajne pogodbe je izpodbijala zaradi zmote, ne pa morebiti zaradi oderuštva ali svojega čezmernega prikrajšanja. Nelogična je tudi njena trditev o tem, da je kupnina za nepremičnino v C v resnici znašala 150.000,00 EUR. Nobenega tehtnega razloga ni videti, zakaj bi kupec, ki se je v pogodbah zavezal plačati tudi davek na promet nepremičnin, sicer pristal na bistveno višjo pogodbeno ceno, ki je za povrh primerljiva z vrednostjo nepremičnine, kot je bila ocenjena v zapuščinskem postopku po pravnem predniku tožnikov. Na podlagi naštetih okoliščin pač ni mogoče dvomiti o resničnosti zapisa v 2. členu prodajnih pogodb, da je bila kupnina plačana. Pritožba tudi utemeljeno opozarja na očitno protispisnost izpodbijane sodbe v delu, ki povzema vsebino notarske overitve pogodb. Iz potrdila notarja na vseh treh pogodbah namreč povsem jasno izhaja, da je tožnica lastnoročno podpisala pogodbe, notar pa je istovetnost tožnice ugotovil na podlagi njenega potnega lista. Pri overitvah podpisa na prodajnih pogodbah ni nobenega zaznamka, da se je overitev opravila preko pooblaščenca, kot navaja sodišče v izpodbijani sodbi. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008), ker je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je tudi očitno zmotno sklepalo, da je za overitev brez tožničine navzočnosti poskrbel sam prvotni toženec. Kaže, da si je sodišče napačno razlagalo zaznamek o državljanstvu in pravilnosti podatka o EMŠO za toženca kot kupca, ki ju je notar moral navesti v overitveni klavzuli na podlagi 4. odst. 36. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1; Ur. list RS; št. 58/2003, 45/2008 in 28/2009), ker je šlo za pravni posel o pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah. Sicer pa overitev podpisa po pooblaščencu ni mogoča. Notar lahko na podlagi 64. člena Zakona o notariatu (ZN; Ur. list RS, št. 13/1994 do 45/2008) podpis stranke overi le, če ta vpričo njega lastnoročno ali varno elektronsko podpiše listino, ali podpis, ki je že na listini vpričo njega prizna kot svojega.

9Zaradi opisane zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi zmotno prevalilo dokazno breme s tožnice na toženca. Ob dejstvu, da toženec razpolaga s tožničinim pisnim potrdilom, da je kupnino že prejela, je nesprejemljiv očitek tožencu, da bi moral imeti o tem dejstvu trdnejše dokaze, zlasti še, ker so vsaj zaenkrat tožničini nasprotni dokazi šibkejši. Pri tem ni mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi toženčeve dokaze brez utemeljenega razloga presojalo strožje kot tožničine. Tako ni verjelo priči VH, čeprav je bil osebno navzoč pri podpisu ene od pogodb ter pri izročitvi in tožničinem štetju kupnine. Nasprotno pa je brez pridržkov verjelo tožničinima pričama MM in SP, ki naj bi jima tožnica zaupala, da ji kupec ni plačal kupnine, čeprav gre za priči, ki o tem dejstvu lahko izpovedujeta le posredno. Prav tako je verjelo tožničinemu prijatelju, priči KS, ki naj bi od toženca slišal, da je kupil tožničino hišo v C, ne pa tudi plačal. Sodišče ni upoštevalo, da je bil toženec ob zaslišanju te priče že pokojni in njene izpovedi zato ni več mogoče preveriti. Poleg tega gre za pričo, ki ima zaradi razmerja s tožnico interes izpovedovati v njeno korist.

10Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi toženčeve dedinje na podlagi 355. člena ZPP ugodilo. Ker ugotovljenih kršitev v postopku in pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi moglo odpraviti brez nesorazmernega posega v pravico strank do pritožbe, je sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo dokazni postopek dopolniti tako, da bo lahko odgovorilo na nakazana vprašanja, pred ponovno odločitvijo o podrejenem tožbenem zahtevku pa zlasti izpovedi strank in prič bolj kritično oceniti, upoštevaje tudi ponujene listinske dokaze.

11Razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za priglašene pritožbene stroške. V skladu s 3. odst. 165. člena ZPP bo o vseh nastalih stroških odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.