VSL sodba in sklep II Cp 3824/2010

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nepremičnina parc. št. 885/11 k.o. P. razdeljena oziroma, da je tožnica solastnica te nepremičnine do ¾, toženi stranki pa do ¼ in na sklenitev pogodbe o etažni lastnini. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženima strankama povrniti 1.413,47 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo in popravni sklep je vložila pritožbo tožnica. Bistvo pritožbenih navedb je, da je jasno, da je bil predmet darilne pogodbe med A.P. in M.V. le stanovanje v I. nadstropju, ne pa ½ nepremičnine parc. št. 885/11 k.o. P. To izhaja iz 4. člena Darilne pogodbe, iz pogodbe med A.P. in tožnico ter oporoke A.P. Dedič M.V. je poskušal prodati več, kot je podedoval. Toženi stranki ob nakupu nista bili v dobri veri in je sklicevanje na 10. in 11. člen SPZ povsem neprimerno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjave M.V., ki je izpovedal, da garaža 32 m2 od nekdaj šteje za J-ovo. Dokazne ocene do izpovedi tožene stranke in do kupoprodajne pogodbe sodišče prve stopnje stopnje ni izdelalo. Ni jasno, kaj sodišče šteje za dokazano in kaj ne ter čemu je verjelo in čemu ne. Predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Izpodbija odločitev o stroških postopka s konkretno navedbo, da je za materialne stroške bilo priznanih 10 %, za kar ni nobene osnove.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ni res, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izvedenih dokazov in da ni povedalo, kaj šteje za dokazano. Pravilno je ocenilo, da je A.P. z darilno pogodbo z dne 08. 02. 1979 obdarjenki M.V. podarila eno nerazdelno polovico nepremičnine parc. št. 855/11 k.o. P. Predmet darilne pogodbe je določen v točki I. darilne pogodbe (ena nerazdelna polovica parc. št. 885/11). V točki IV. darilne pogodbe sta pogodbeni stranki določili zgolj uživanje in uporabo nepremičnine, in to samo bistvenega dela, to je stanovanjskega dela hiše, nista pa nepremičnino razdelili na tak način, da bi vsaka od njiju prejela določen del nepremičnine v izključno last.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je M.V. po ženi M.V. podedoval ½ nepremičnine parc. št. 855/11 k.o. P. in nato takšen solastniški delež prodal EK, ta pa tožencema, vsakemu do ¼. Toženca sta tako s pogodbo pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 855/11 k.o. P., vsak do ¼, ne pa le stanovanje v I. etaži v hiši, stoječi na parc. št. 855/11 k.o. P.

Sklicevanje pritožbe na izpoved A.J. in na vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju med tožnico in A.P. ter na vsebino oporoke A.P,. in na dejansko uživanje, nima pravnih posledic, ki bi povečevale solastniški delež tožnice na nepremičnini parc. št. 855/11 k.o. P. do ¾.

A.P., je po sklenitvi darilne pogodbe z M.V. z dne 08. 02. 1979, ostala solastnica nepremičnine parc. št. 855/11 k.o. P. le do ½ in je zato z nadaljnjimi pogodbami in oporoko lahko razpolagala le s tolikšnim delom te nepremičnine. Ni torej odločilno, kako je ta enopolovični solastniški delež opisovala in pojasnjevala v izročilni pogodbi in oporoki.

Dejanska posest in dejanski obseg uporabe solastne nepremičnine, ki ni razdeljena, nima pravnih posledic, ki bi povzročila spremembo solastniškega deleža solastnikov na nepremičnini. Tožeča stranka se zato ne more sklicevati, da ima večji solastniški delež, ker je imela v izključni uporabi garažo, stoječo na parc. št. 855/11 k.o. P. Tudi ni odločilno, kdo je to garažo zgradil, ker je bila zgrajena, po izpovedi A.J., okrog leta 1960, in je bila zato sestavni del nepremičnine parc. št. 855/11 k.o. P. v času sklepanja darilne pogodbe med A.P. in M.V. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče ni opredelilo do izjave M.V., ki je izpovedal, da se je garaža vedno štela za J-ovo. Kdo je to garažo uporabljal, bo lahko pomembno pri razdelitvi solastnine, ni pa to odločilno za odločitev o tožbenih zahtevkih.

S popravnim sklepom glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje odpravilo vse nepravilnosti pri odmeri stroškov postopka, ki jih je naredilo v izpodbijani sodbi. S popravnim sklepom je toženi stranki priznalo materialne stroške v višini 2 % oziroma 5,51 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je materialne stroške priznalo v višini 10 %.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev izključne lastninske pravice in na višino ¾ deleža (točka 2. izreka) ni utemeljen, ker je pravilno ugotovljeno, da nepremičnina parc. št. 855/11 k.o. P. ni razdeljena in da sta toženca solastnika te nepremičnine vsak do ¼.

Zahtevek na sklenitev pogodbe o ustanovitvi etažne lastnine materialnopravno ni utemeljen. Solastnik nima zahtevka na sklenitev pogodbe o ustanovitvi etažne lastnine, lahko pa zahteva, da se solastnino na nepremičnini v nepravdnem postopku razdeli v etažno lastnino (110. člena SPZ).

Zahtevek pod točko 1. izreka je obravnavan že v nepravdnem postopku N 58/2004, ki je prekinjen zaradi te pravde. Pravilneje bi bilo, da bi bil zavržen, ker pa pritožba tega ne uveljavlja, pritožbeno sodišče v to ni poseglo.

V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.