VSL sodba in sklep I Cp 3385/2010

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitev ugleda pravni osebi v znesku 20.000 (zahtevano od prvega toženca) in 15.000 EUR (zahtevano od drugega toženca) in za prepoved pisanja in objavljanja posameznih trditev, s katerimi bi krnila ugled tožnice, pod pretnjo denarne kazni 1000 EUR za posamezno objavo. V posledici take odločitev je tožnico obsodilo na plačilo stroškov obeh tožencev v znesku 2.707,18 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi.

2Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče kaznovalo odvetnika tožeče stranke zaradi zlorabe procesnih pravic z denarno kaznijo v višini 800 EUR, ker ni upošteval opozoril sodišča o nedovoljenosti vprašanj, zaradi česar je obravnava trajala bistveno daljši čas.

3Proti sodbi se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta novinarja prekoračila svojo pravico do izražanja in uprizorila „medijsko sojenje“. V postopku je prišlo tudi do bistvenih kršitev, in sicer je bilo v pretežni meri onemogočeno zasliševanje strank, ker sodišče ni dovolilo vrste vprašanj, s katerimi se je skušalo dokazati protipravno ravnanje, na te kršitve pa je bilo tudi pravočasno opozorjeno (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). O tem sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Neutemeljeno so bili zavrnjeni tudi vsi preostali dokazi, zato ni bilo mogoče dokazovati, da so bile sporne izjave izvzete iz konteksta, in podobno. Neresničnosti ni mogoče dokazovati drugače, kot da se dokaže, kaj je resnično. Tožeča stranka bi lahko dokazala, da ob reševanju medicinsko osebje ni bilo v nevarnosti samo tako, da bi dokazala, da varnost sploh ni bila ogrožena. Sodišče bi tako moralo zaslišati vse „uradne vire“, na katere se v svojih člankih sklicujeta toženca. Ni pa res, da za navajanje teh „uradnih virov“ toženca ne moreta nositi odgovornosti. Gre za povezovanje teh virov v senzacionalistično zgodbo, za viri pa se novinarja skrivata. Nasprotuje oceni, da so članki za povprečnega bralca povsem razumljivi in da novinarja nista črnila ali žalila tožničinega ugleda. Podajanje sugestij in medijskih sodb je tako vse bolj pogosto, meni pritožnica, namen pa je zadovoljiti javnost, da se poišče krivec. Problem spornih člankov je v njihovem stalnem ponavljanju. Napisani so v nasprotju z novinarskim kodeksom na škodljiv, zaničljiv in omalovažujoč način. Toženca sta imela namen sprejeti negativno vrednostno sodbo, to pa bi lahko tožnica dokazala z vprašanji, ki niso bila dopuščena. Nato navaja, da je v nasprotju z oceno prvega sodišča podana vzročna zveza med pisanjem tožencev in težavami pri pridobivanju kadrov tožnice, saj je eden izmed kandidatov kot priča pojasnil, da mu je zaposlitev prepovedala mama zaradi pisanja. Pritožba sklene, da bomo sicer zaradi tiranije pravice javnosti do obveščenosti vsi enkrat žrtve senzacionalistične zgodbe z bombastičnim naslovom. Potem pa niza vprašanja tožničinemu direktorju, prokuristu in obema tožencema, ki jih sodišče ni dopustilo in pojasnjuje, kaj je s posameznim vprašanjem želela dokazati. Končno še opredeljuje pritožbene stroške.

4Odgovora na pritožbo toženca nista podala.

5Odvetnik tožnice se je pritožil zoper sklep o kaznovanju s predlogom za njegovo razveljavitev. Meni, da z vprašanji, ki jih je sodišče zavrnilo, ni zlorabljal svojih pravic, saj so potrebna in smiselna, in sicer da se preizkusijo, dopolnijo ter razjasnijo izpovedbe, kot to določa 1. odst. 239. čl. ZPP. Kodeks odvetniške etike ga zavezuje k vestnemu in požrtvovalnemu zastopanju stranke. Nobenega namena ni imel komu škodovati, sploh pa ni imel namena zavlačevanja, saj je zastopal tožnico in je v zadevi tudi že urgiral za pospešitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sodbi

7Prvo sodišče je pravilno ugotovilo med drugim tudi vsa pravno pomembna dejstva, materialno pravo je pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev.

8Po določbi 183. čl. Obligacijskega zakonika (UL RS 83/01 in kasnejše spremembe; OZ) lahko sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od plačila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

9Najpogostejša oblika (protipravnih) ravnanj, ki povzročijo pravno priznano škodo po 183. čl. OZ, predstavljajo zlasti primeri, ko gre za izjavo oziroma objavo trditve o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe, pa se vsebina objave izkaže za neresnično, ali pa trditve, ki sicer izhajajo iz resničnih dejstev, pa to dejstvo prikazujejo v drugačni luči (npr. iztrgano iz konteksta) ali pa iz tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom so neresnična (1). Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno ocenilo, da ravnanje obeh tožencev ni bilo protipravno (ker ni bilo niti neresnično niti žaljivo iztrgano iz konteksta) in da tako vsi potrebni elementi civilnega delikta niso podani.

10Ob presoji spornih člankov obeh tožencev pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da noben izmed njih ni objektivno žaljiv. Objektivni kriterij za presojo razžalitve (dobrega imena in časti, smiselno pa tudi okrnitve ugleda) v civilnem pravu narekuje, da je izjavo (pisanje, članek) treba presojati kot celoto, upoštevaje njen običajen, navaden namen in na podlagi običajnih norm obnašanja in dobrih običajev, ki vladajo v določenih kulturnih sredinah (2).

11Ni se mogoče strinjati s pritožbo, kot je pravilno to ocenilo že prvostopenjsko sodišče, da bi šlo za senzacionalistično pisanje, nasprotno, šlo je za korektno podane informacije. Te se nanašajo na konkretno nesrečo, v kateri se je delavec tožnice smrtno ponesrečil, drugi pa je bil huje poškodovan. Toženca sta v zvezi s to nesrečo zapisala, da ponesrečenca pri delu z nevarnim fenolom nista uporabljala zaščitne opreme, kar kaže na neupoštevanje varnostnih predpisov in da vse kaže, da bi zaščitna obleka delavca rešila. Te konkretne osnovne informacije tožnica niti ne zanika, pa tudi ne pove, kako naj bi bilo kaj v zvezi s tem iztrgano iz konteksta in tedaj kljub temu morda žaljivo. Nasprotno, ravno očitek, ki ga usmerja tožnica proti tožencema, češ da sta pisala, da ne spoštuje varnostnih predpisov, čeprav jih spoštuje, je iztrgan iz konteksta, saj sta toženca pisala o konkretni nesreči in v tem kontekstu omenjala vprašanje spoštovanja varnostnih predpisov. V zvezi z navedenim sta novinarja, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, korektno navajala različne izjave različnih pristojnih oseb, npr. vodje reševalne postaje, predstojnika oddelka splošne nujne pomoči, vodjo intervencije gasilske brigade, poveljnika gasilske brigade, glavnega inšpektorja za delo in večkrat tudi tožničinega direktorja. V čem jih novinarja ne bi korektno povzemala, ali kako naj bi jih izkrivljala ali jih zlobno oziroma senzacionalistično komentirala, tožnica ni uspela niti navesti, kot tudi ne bistvenega in že omenjenega – neresničnosti obravnavanih dejstev; okoliščin nesreče pri delu pri tožnici.

12Glede drugega sklopa očitkov tožencema – češ da sta nepreverjeno in neresnično pisala o neustreznem ravnanju tožnice po nesreči, velja enako; tožnica o neresničnosti tega ne pove nič, razen splošnega, da gre za neresnico. Iz tožbi priloženih člankov, katerih teksti sami po sebi niso sporni (prerekani), izhaja, da sta toženca v zvezi s tem citirala tiskovno predstavnico inšpektorata za okolje in prostor, ko je obrazložila izrek globe proti pravni osebi (tožnici) in odgovorni osebi, ker o nesreči nista obvestila organa, pristojnega za obveščanje. Tudi to je prvo sodišče povsem pravilno ocenilo, ko je odklonilo predlagano oceno, da gre za neresnične (in nepreverjene (3)) izjave.

13Enako velja za naslednje dejstvo, ki ga kot neresnično (in nepreverjeno) pisanje tožnica očita tožencema, namreč da so na urgentnem bloku kliničnega centra sprejeli šest zdravstvenih delavcev, pri katerih so ugotovili znake zastrupitve. Tožnica sicer navaja, da niso bili v nevarnosti, vendar na podlagi gornjega dejstva, ki ga tožnica konkretno ne zanika, tožencema ni mogoče očitati krnitve ugleda pravne osebe, če sta zapisala, da je bilo medicinsko osebje med posredovanjem „ogroženo“, sklicevala pa sta se na besede zdravnice iz zdravstvenega doma. Ponovno je bilo treba presoditi celoten kontekst zapisanega in prvo sodišče je tudi glede tega pravilno ocenilo, da ni žaljivo (neresnično). Očitki o „medijskem sojenju“, sugestivnem pisanju, iskanju krivcev in bombastičnih naslovih so nekonkretizirani in tako prima facie neutemeljeni, dejstvo, da so se članki ponavljali, pa ne more pomeniti, da bi s tem lahko „postali“ žaljivi. Ni pa razumljivo, kaj meni pritožba, ko trdi, da ne drži, da toženca za navajanje „uradnih virov“ ne moreta nositi odgovornosti in da se za tem skrivata. Na nerazumljiv pritožbeni očitek pač ni mogoče odgovoriti. Kako naj bi te vire senzacionalistično in omalovažujoče povezovala v žaljivo zgodbo, pa tudi ni jasno.

14Ker toženca tudi po presoji pritožbenega sodišča torej sploh nista ravnala protipravno, ker sploh nista posegla v pravno varovano dobrino tožnice (v njen ugled), saj nista pisala neresnično ali žaljivo, je odveč splošno razpravljanje o potrebnosti tehtanja osebnostnih pravic (kamor mutatis mutandis sodi tudi ugled pravne osebe) in pravice javnosti do obveščenosti in mejah novinarske svobode, ali izražanje zaskrbljenosti, da se to ravnovesje nevarno ruši. Odveč je tudi razpravljanje o vzročni zvezi, če domnevni vzročnik sploh ni ugotovljen. Tudi podrobnejša ocena skrbnosti ravnanja tožencev tako ni potrebna, saj sta bila oba toženca očitno dovolj skrbna, da s spornimi članki nista posegla v tuje pravno varovane dobrine.

15Očitanih kršitev določb postopka prvo sodišče ni storilo. Tožnica je imela možnost dokazovanja pravno pomembnih dejstev, vendar bi morala pri tem vedeti, da pomanjkljivih dejstev z izpovedbami strank in prič ne more nadomestiti, ker te služijo le ugotavljanju, ali je nekaj, kar je zatrjevano, tudi resnično. Dokazi, ki jih pritožba omenja le splošno, so bili zato pravilno zavrnjeni. Nekatera od vprašanj, zastavljena pričam in strankam, ki jih prvo sodišče ni dopustilo, bi bila lahko sicer pomembna, če bi s tem (ali vsaj ob tem) tožnica ustrezno dokazovala ustrezno zatrjevane elemente civilnega delikta za primer posega v ugled pravne osebe, torej zlasti neresničnost nosilnih dejstev, predmet novinarskega poročanja, ali pa iztrganost iz konteksta posameznih sicer resničnih navedb, žaljivost komentarja, ipd. Pritožba ima prav, ko trdi, da lahko dokaže, da nekaj ni res, le tako, da dokaže, kaj je res, vendar tega bremena sama ni zmogla, zlasti zaradi svojih preabstraktnih trditev.

16Dejansko stanje je zato v zadostni meri in pravilno ugotovljeno, saj ob ugotovitvi, da ravnanje ni protipravno, ker ne posega v tožničin ugled, podrobnejše raziskovanje novinarskega dela in tožničinih kadrovskih težav, ki naj bi bile domnevno povezane z ravnanjem tožencev, ni bilo potrebno. Sodba ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, ni pa odločilno dejstvo razlog, zakaj posamezno vprašanje strankam ali pričam, ki ni bilo usmerjeno v ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, ni bilo dovoljeno, kot to zmotno meni pritožba.

17Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožnica s pritožbo v celoti propadla, sama krije svoje stroške, ki so ji pri tem nastali.

O pritožbi proti sklepu

19Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 13. 05. 2010 res izhaja, da je prvo sodišče pooblaščenca tožnice večkrat opozorilo, naj ne zastavlja vprašanj, na katere je bilo že odgovorjeno in naj se drži relevantnega trditvenega obsega dokazovanja. Tožničin pooblaščenec tega očitno ni upošteval, vsaj ne v razumni meri, kar sam izrecno dokazuje s svojo pritožbo proti sodbi, v kateri na štirih straneh niza zavrnjena vprašanja. Obravnava je zato nedvomno trajala daljši čas. Po oceni pritožbenega sodišča to sicer ne omogoča zaključka, da je zlorabil svoje pravice, torej pravico postavljati strankam in pričam vprašanja. Nedopusten namen takšnega ravnanja tožničinega pooblaščenca vidi prvo sodišče sicer v povečevanju stroškov zaradi daljšega trajanja naroka, vendar spregleda, da zavlačevanje na splošno nikoli ni v interesu tožeče stranke, malo verjetno pa je, da bi pooblaščenec tožnice na ta način želel sebi neupravičeno povečati zaslužek in povečati stroške nasprotni stranki, saj je jasno, da delijo vsi potrebni stroški končno usodo uspeha v pravdi. Vendar je bila na podlagi ugotovljenih dejstev potreba po kaznovanju vendarle umestna, saj se pooblaščenec očitno ni pokoril ukazom sodnice in je s tem oviral njeno delo (1. odst. 304. čl. ZPP), višina izrečene kazni pa je ustrezno določena v skladu z merili 3. odst. 11. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (1. tč. 365. čl. ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - -- -

(1) Tako npr. N. Plavšak v Plavšak in drugi, OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1059.

(2) Tako npr. D. Jadek Pensa v Plavšak in drugi, OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1014 in 1015.

(3) „Nepreverjenost“ sama po sebi sicer ni kvaliteta žaljivosti, pač pa očitek neskrbnega ravnanja, češ neresnične informacije toženca nista preverila. Tožnica ta pojem neutemeljeno podaja v podkrepitev trditev o žaljivosti sami.