VSL sodba I Cp 3139/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 239,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da obstoji v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 8 k.o. V., vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v X v zemljiškoknjižnem vložku št. 1417, stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi in v naravi vidni trasi poti v dolžini približno 700 m in širini približno 3m na nepremičnini parc. št. 8 k.o. V., ki se začne pri severozahodni meji te parcele in se nadaljuje proti zahodu do nepremičnine parc. št. 1 k.o. V., in sicer v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1 k.o. V., vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v X pod vl. št. 259 k.o. V. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo pravdnih stroškov. V 2. točki izreka izpodbijane sobe je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 622,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper izpodbijano sodbo se v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki v plačilo stroške oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožnica navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je jasno besedilo sodne poravnave glede prenehanja kakršne koli rabe zemljišča parc. št. 8 k.o. V. Pri tem je nekritično sledilo tožencu, ki je izpovedal, da je bilo mišljeno to, kar dobesedno piše. Prvenstveno bi moralo sodišče prve stopnje presoditi vsebino sodne poravnave upoštevaje definicijo stvarne služnosti. Stvarna služnost je namreč stvarna pravica na tuji stvari, in sicer pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari), da izvršuje za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini. Stališče prvostopenjskega sodišča, da stvarna služnost hoje in vožnje dejansko pomeni rabo tujega zemljišča, je napačno. Namen stvarne služnosti je v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči stvari. Glede na pomembnost instituta stvarne služnosti je potrebno določilo sodne poravnave razlagati restriktivno. Tako sodišče prve stopnje ne bi smelo zavzeti stališča, da je odpoved rabe zemljišča obsegala tudi prenehanje morebitne stvarne služnosti. Poleg navedenega pa je za prenehanje morebitne stvarne služnosti, ki je vknjižena v zemljiško knjigo, potrebna jasna izjava volje lastnika gospodujočega zemljišča, ki se odpoveduje svoji pravici in še vknjižba izbrisa stvarne služnosti v zemljiško knjigo (221. člen SPZ). Tudi v obravnavanem primeru bi morala biti odpoved stvarne služnosti izrecna in brezpogojna izjava tožnice, da se odpoveduje stvarni služnosti, pravici hoje in vožnje. Nerazumljivo je, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožnici in pričam, da je bila sodna poravnava mišljena v smislu, da ne bodo na parc. št. 8 k.o. V. nič gradili oz. sadili, da bodo vse pustili pri miru ter podrli kozolec in barako. Upoštevati je potrebno, da je bila sodna poravnava sklenjena v zadevi, v kateri je toženec zahteval prenehanje vznemirjanja z odstranitvijo lesene barake, kupa peska in prenehanje gojenja povrtnin, ne pa opustitve pravice hoje in vožnje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter naloži tožnici povračilo toženčevih drugostopenjskih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, postopek na prvi stopnji ali sodba pa nista obremenjena niti s kršitvami absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek pravilno presojalo po določilih Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o služnostih. Glede na določilo 210. člena SPZ je služnost pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oz. zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar). Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost) (213. člen SPZ). Stvarna služnost je ena od vrst služnosti. V skladu s sistematično razlago je določilo 213. člena SPZ potrebno razlagati v zvezi z določilom 210. člena SPZ, in sicer, da gre pri pozitivni stvarni služnosti za pravico uporabe tuje stvari. Tudi pri stvarni služnosti hoje in vožnje gre tako za upravičenje uporabe služeče stvari, ki se deli med lastnikoma služeče in gospodujoče stvari. Stališče prvostopenjskega stališča glede vsebine stvarne služnosti hoje in vožnje je zato materialnopravno pravilno in so pritožbeni očitki tožeče stranke v tem delu neutemeljeni.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja iz prepričljive in logično obrazložene ocene dokazov v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju zato v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča, zakaj je sledilo toženčevi izpovedbi, da se je toženka s sodno poravnavo v zadevi z opr. št. P 1069/2003-II z dne 13. 10. 2006 odpovedala kakršni koli rabi parcele št. 8, vl. št. 1417 k.o. V., tudi morebitni služnosti hoje in vožnje. Očitki pritožbe o nekritični presoji izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič niso utemeljeni, saj se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do nasprotij v izpovedbah ter prepričljivo argumentiralo, zakaj sledi tožencu.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da se je tožeča stranka z navedeno sodno poravnavo odpovedala tudi služnosti hoje in vožnje, četudi jo je do tedaj že pridobila s priposestvovanjem po 217. členu SPZ (zaradi dejanskega izvrševanja služnosti v obdobju 10 let v dobri veri ali zaradi dejanskega izvrševanja služnosti v obdobju 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval). Služnost glede na 220. člen SPZ lahko preneha tudi na podlagi pravnega posla, in sicer med lastnikoma gospodujoče in služeče nepremičnine in z izbrisom iz zemljiške knjige (221. člen SPZ). Drži stališče pritožnice, da je za vknjižbo izbrisa stvarne služnosti potrebna izrecna in brezpogojna izjava lastnika gospodujoče stvari, da se odpoveduje stvarni služnosti hoje in vožnje, vendar je v predmetni zadevi potrebno upoštevati, da bi bila stvarna služnost hoje in vožnje lahko pridobljena le zunajknjižno. Za njeno prenehanje izbris iz zemljiške knjige ni bil potreben, saj tam nikoli ni bila vpisana, kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče. Posledično je pravilen sklep, da je zadevno določilo sodne poravnave zadosten izraz volje pravdnih strank, da preneha tudi morebitna stvarna služnost na zemljišču parc. št. 8 k.o. V.

Razlaga določila sodne poravnave o odpovedi kakršne koli rabe zemljišča parc. št. 8 k.o. V., vključno z eventualno stvarno služnostjo hoje in vožnje, je pravilna tudi glede na okoliščine, v katerih je bila sodna poravnava sklenjena. Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo dejstvo, da je med pravdnima strankama tekel dolgoletni lastniški spor (opr. št. P 3208/2004-II), ki se je s sodbo o zavrnitvi revizije tožeče stranke, opr. št. II Ips 590/2007 z dne 18. 10. 2007, zaključil v korist toženca. Sodna poravnava učinkovanje 2. točke, torej odpoved vsakršne rabe, veže na izpolnitev pogoja, da bo pravda glede pridobitve lastninske pravice rešena v korist tožene stranke. Pritožbeni očitek, da je potrebno pri razlagi določil sodne poravnave upoštevati, da je bila ta sklenjena v pravdi zaradi vznemirjanja lastninske pravice s postavljeno barako, kupom peska in gojenjem povrtnin in ne glede služnosti hoje in vožnje, ni utemeljen. V sodni poravnavi je namreč izrecno omenjena tudi lastniška pravda in je zato pravilna razlaga izjav volj pravdnih strank, da dokončno uredijo vsa medsebojna razmerja. Glede na tožničino prvotno zatrjevanje lastninske pravice na zemljišču parc. št. 8 k.o. V. je sedanje zatrjevanje stvarne služnosti na istem zemljišču tudi logično nezdružljivo, saj služnost ni mogoča na lastni stvari.

Glede na navedeno je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je s sodno poravnavo dne 13. 10. 2006 vtoževana služnost, četudi je obstajala, prenehala na podlagi pravnega posla med pravdnima strankama. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno presodilo, da od sklenitve sodne poravnave do zaključka glavne obravnave dne 20. 04. 2010 še ni pretekel 10-letni rok za priposestvovanje, zato glede na 217. člen SPZ vtoževane služnosti ni mogla priposestvovati.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena in jo je na podlagi 353. člena ZPP treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, temveč je dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka tožene stranke. Ti obsegajo stroške odgovora na pritožbo v višini priglašenih 375 točk po Odvetniški tarifi (172,125 EUR), 20 % DDV in sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 32, 84 EUR, skupaj 239,39 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/2 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.