VSRS Sodba X Ips 725/2008

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (zoper sklep Javne agencije Republike Slovenije za regionalni razvoj (v nadaljevanju: Agencija) z dne 26. 4. 2005, s katerim je ta zavrnila vlogo za sofinanciranje investicije „Komunalna in prometna ureditev poslovno obrtne cone A.“, s katero je tožeča stranka kandidirala na drugem javnem razpisu (objavljenem v Ur. l. RS, št. 135/2004) za prenovo, modernizacijo ter izgradnjo javne in komunalne infrastrukture v okviru poslovnih con iz ukrepa 1.4. Enotnega programskega dokumenta Slovenije 2004-2006 (v nadaljevanju: EPD). Strokovna komisija je vlogi tožeče stranke dodelila 47 od možnih 100 točk, v skladu s pogoji iz razpisa pa se v nadaljnji postopek uvrstijo le vloge, ki dosežejo vsaj 51 točk (samo te komisija uvrsti v predlog za sofinanciranje projektov, ki ga posreduje „posredniškemu telesu“, ki je v obravnavanem primeru Ministrstvo za gospodarstvo).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožeče stranke, da Agencija ni bila pristojna za odločanje v zadevi, in se pri tem sklicevalo na Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja – ZSRR (Ur. l. RS, št. 60/99 in 56/2003), Uredbo o splošnih pogojih delovanja Javne agencije Republike Slovenije za regionalni razvoj (Ur. l. RS, št. 62/2003 – v nadaljevanju: Uredba o delovanju Agencije), Izvedbeno strukturo ukrepov prednostne naloge EPD „Spodbujanje podjetniškega sektorja in konkurenčnosti (sprejeta s sklepom Službe Vlade Republike Slovenije za strukturno politiko in regionalni razvoj z dne 18. 5. 2004), Okvirno pogodbo (št. JARR-04-6372/2045-PŠ (sklenjeno med Ministrstvom za gospodarstvo in Agencijo) ter Uredbo o izvajanju porabe sredstev strukturne politike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 30/2004, 48/2004, 87/2004, 39/2005 in 7/2006 – v nadaljevanju: Uredba o porabi sredstev). Kot neutemeljen je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi ugovor o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa. Kljub skopi obrazložitvi sklepa glede števila točk, ki jih je dosegla tožeča stranka (sklep vsebuje le tabelarni prikaz števila točk), so bila merila za ocenjevanje dovolj jasna in natančna (dokumentacija vsebuje tudi predpripravljeni ocenjevalni obrazec), število doseženih točk je mogoče preveriti (v dokumentaciji razpisa je tudi poročilo o ocenjevanju popolnih vlog, iz katerega so razvidne ocene tožeče stranke po posameznih merilih in podmerilih), presoje strokovne ocene obravnavane investicije pa ni opravilo, ker to presega presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Dokumentacija se nahaja v upravnem spisu in jo je prejela tudi tožeča stranka, ki se nanjo tudi sklicuje.

3Zoper prvostopenjsko sodbo tožeča stranka vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vsemi razlogi iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Določba 16. člena ZSRR niti določbe Uredbe o porabi sredstev Agenciji ne dajejo pooblastila za dodeljevanje teh spodbud, torej za odločanje. Vztraja, da je izpodbijani sklep neobrazložen, tega pa ni mogoče sanirati z vpogledom v spis. Točke je izgubljala predvsem pri merilih, kjer kriteriji za ocenjevanje niso bili jasno postavljeni. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbi, podredno pa vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

4V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga, da se jo zavrne kot neutemeljeno.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru je bila namreč zavrnjena vloga tožeče stranke, s katero je predlagala sofinanciranje v višini 326.091.680,00 SIT, kar presega omenjeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

7Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja pristojnosti Agencije. Po presoji revizijskega sodišča ima Agencija pristojnost odločanja o vlogah za sofinanciranje tovrstnih investicij v Zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2004 in 2005 (Ur. l. RS, št. 130/2003), ki je veljal v času odločanja tožena stranke. Ta je v 28. členu pooblastil Vlado, da podrobno določi pravice in obveznosti državnih organov in prejemnikov proračunskih sredstev v postopkih načrtovanja in porabe sredstev za strukturno in kohezijsko politiko v Republiki Sloveniji, predvsem pa naloge plačilnega organa, organa upravljanja, posredniških organov in končnih koristnikov oziroma končnih prejemnikov teh sredstev. Na tej podlagi je bila sprejeta Uredba o porabi sredstev, ki opredeljuje vloge posameznih udeležencev, vključenih v izvajanje EPD. V drugem odstavku 3. člena navedene Uredbe je določeno, da je posredniško telo za Evropski sklad za regionalni razvoj notranja organizacijska enota Ministrstva za gospodarstvo. V tretjem odstavku 11. člena iste Uredbe pa, da lahko udeleženci, vključeni v izvajanje EPD, za izvajanje nalog sklenejo pogodbo z agentom, pri čemer je udeleženec v celoti odgovoren za izvedbo naloge. V zadevi ni sporno, da je Agencija v Izvedbeni strukturi in Okvirni pogodbi, ki ju omenja že prvostopenjsko sodišče, opredeljena kot agent Ministrstva za gospodarstvo za izvajanje konkretnega ukrepa EPD, to je za izvedbo obravnavnega javnega razpisa.

8Iz navedenih pravnih podlag izhaja, da je imela Agencija veljavno javno pooblastilo, ki je podeljeno z zakonom, razumljivo pa je, da je zakon glede na kompleksnost dodeljevanja kohezijskih in strukturnih pomoči podrobnejše urejanje tega področja prepustil podzakonskim predpisom. Iz navedenih pravnih podlag tudi izhaja, da je naloga Agencije opredeljena za izvedbo konkretnega ukrepa strukturne politike oziroma javnega razpisa. Pojem izvedbe javnega razpisa pa po presoji revizijskega sodišča ne pomeni le izvedbe v tehničnem smislu, ampak zajema tudi pooblastilo izvajalcu javnega razpisa, da odloči, kateri projekti bodo predlagani za sofinanciranje, oziroma da iz nadaljnjega postopka izloči vloge, ki ne dosežejo predpisanega števila točk. Agencija je zato bila pristojna za izdajo izpodbijanega sklepa.

9Z revizijskimi ugovori zoper število točk, doseženih pri posameznem merilu, tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopustno, saj v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, je rezultat ocene strokovne komisije oziroma zunanjega strokovnjaka po določenih kriterijih. Strokovne ocene pa sodišče ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno, v upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene. Tožeča stranka utemeljenost svojega ugovora o primernosti strokovne ocene z ničemer ni izkazala, temveč so njene navedbe pavšalne, zato po presoji revizijskega sodišča zadošča, da je prvostopenjsko sodišče preverilo, ali so bili kriteriji za ocenjevanje dovolj jasni in konkretizirani ter da je presodilo, da so bili uporabljeni. Zato do z revizijo očitane kršitve pravil postopka v upravnem sporu ni prišlo.

10Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot utemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

11Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.