VSL sodba I Cp 3232/2010

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27.5.2009 vzdržalo v veljavi za glavnico 1.626,74 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške, v preostalem delu pa sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek za plačilo 1.232,58 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Ugotovilo je, da v pobot postavljena terjatev ne obstaja. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da vsaka stranka krije svoje.

Pritožuje se tožeča stranka. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim je sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen, posledično pa napada tudi stroškovno odločitev. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da je sodba oprta na dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala niti dokazovala niti prerekala. Neprerekanih dejstev ni treba dokazovati. Sodišču očita bistveno kršitev postopka, ker je samoiniciativno uporabilo instrukcijsko načelo in ne ozirajoč se na gradivo, ki sta ga stranki ponudili, tudi samo zbiralo procesno gradivo in na tej podlagi odločilo o nečem, kar sploh ni bilo predmet ugovora oz. zahtevka. Opozarja, da je bilo s tarifo iz leta 1998 vzpostavljeno razmerje porušeno, zato je bila tarifa, skladno s sklepom skupščine združenja avtorjev na podlagi 11. čl. Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 98 – Ur. l. RS, št. 29/1998), usklajena z rastjo življenjskih stroškov. To je bilo storjeno s pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 06 – Ur. l. RS, št. 138/2006). Način revalorizacije je bil veljavno sprejet. Z uveljavitvijo novele Zakona o avtorskih pravicah (ZASP-B) je celoten Pravilnik 98 obveljal kot skupni sporazum (vključno z 11. členom) in ne zgolj njegov tarifni del. 26. čl. ZASP-B ni mogoče razlagati zgolj z jezikovno razlago. Njegov namen ni omejevati avtorsko pravico. Z revalorizacijo skupnega sporazuma tožeča stranka le tega ni enostransko spreminjala in ni prekoračila svojih pooblastil. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP – Ur. l. RS, št. 21/95 s spremembami) ne vsebuje prepovedi ali omejitev usklajevanja tarif. V avtorskem pravu se nejasna določila tolmačijo po načelu in dubio pro auctore. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-149/98 iz leta 2001, iz katere sledi, da je Urad za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) dal soglasje k celotnemu Pravilniku 98. S stališčem, da sme uporabljati zgolj tarifo iz Pravilnika 98, ne pa tudi njegovega 11. čl., je po mnenju pritožbe nepravilno uporabljeno materialno pravo. Pravilnik 06 vsebuje s strani URSIL odobreno tarifo v enakem razmerju, zato nima enostranske narave. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo 11. čl. Pravilnika 98, ki govori o ohranitvi vrednosti tarife, striktno določa način valorizacije. Kljub temu, da ZASP ne zahteva objave valorizacije v uradnem glasilu, je tožeča stranka s sprejetjem Pravilnika 06 to storila. Če se sledi utemeljevanju sodišča, ni mogoče uporabiti niti Pravilnika 98 in sicer zaradi pomanjkanja soglasja, ki ga ni dala tožeča stranka. V tem primeru bi se sodišče moralo opreti na 81. čl. ZASP, ki opredeljuje avtorski honorar. To določilo nudi ustrezno pravno podlago za določitev honorarja oz. nadomestila. Meni, da je institut exceptio illegalis uporaben samo v primerih, ko predpis ni skladen z ustavo ali zakonom oz. ni izdan znotraj zakonskega pooblastila. Sicer pa velja tudi pravo EU in sicer po načelu supermacije, avtonomnosti in neposredne uporabnosti. Bernska konvencija določa, da imajo avtorji književnih in umetniških del izključno pravico dovoljevati uporabo svojih del. Sklicuje se na Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki določa moralno in materialno avtorsko pravico. Kot primer neenotne sodne prakse navaja Odločbo Višjega sodišča v Ljubljani. Svet za avtorsko pravo je določil novo tarifo, ki jo je v upravnem sporu potrdilo Vrhovno sodišče in ugotovilo, da je postopek sprejemanja tarife pravilen (odločba U 3/2008).

Pritožba ni utemeljena.

S čem naj bi sodišče prekoračilo trditveno podlago strank, pritožba ne pojasni. Če ta pritožbena trditev meri na problem uporabe materialnega prava (Pravilnika 06), ki je tudi predmet ostalih pritožbenih razlogov, je treba pojasniti, da materialnega prava strankam ni treba niti navajati niti dokazovati, zato je sodišče, ki se je ukvarjalo s problemom uporabe na nezakonit način sprejetega podzakonskega akta, ravnalo pravilno. Stranki sta zadolženi le za zbiranje procesnega gradiva, materialno pravo sodišče mora poznati.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št 43/2004 – v nadaljevanju ZASP-B) je postopek za določitev pogojev in načina uporabe avtorskih del ter višine nadomestil za njihovo uporabo spremenil. Glede določanja tarif oz. nadomestila avtorskega honorarja je zakonodajalec tožečo stranko zavezal k sporazumevanju in ji odvzel možnost, da tarife določa sama. Obstoječi ureditvi nadomestil avtorskih honorarjev je priznal veljavnost skupnih sporazumov, s čemer je zatečeno stanje štel za pravnoveljavno in ni zahteval določanja nadomestil avtorskih honorarjev na novih temeljih.

Ker po tej zakonski spremembi oz. ureditvi tožeča stranka ni imela več pristojnosti enostransko določati višine nadomestil avtorskih honorarjev, je odločilno vprašanje, ali Pravilnik 06, ki ga je dne 28.12.2006 objavila tožeča stranka, pomeni novo določitev nadomestil avtorskih honorarjev ali zgolj valorizacijo obstoječe tarife. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da gre za novo tarifiranje oz. nov pravilnik in ne zgolj dovoljeno valorizacijo obstoječega pravilnika, kar trdi pritožba. Da Pravilnik 06 ni zgolj tehnično opravilo – objava preračuna s Pravilnikom 98 uveljavljene tarife v €, je razvidno iz določbe na njegovem zaključku, kjer je določeno, da prej veljavni pravilnik neha veljati. Gre torej za nadomestitev dosedanjega pravilnika z novim in ne zgolj za njegovo uskladitev z inflacijo. Tudi primerjava vsebine obeh pravilnikov pokaže, da novi pravilnik obstoječo ureditev spreminja in ne valorizira. Tudi če odmislimo v tarifnem delu predpisane vrednosti, pravilnika nista identična. Pravilnik 06 določa tarifo za več novih uporabnikov: kinematografe, bazene, artistične prireditve in zabavne parke, storitve mobilne tehnologije... Nenazadnje tudi v uvodu ne navaja, da je njegova vsebina valorizacija obstoječih tarif. Gre torej za nov pravilnik, ki ga je kot enostranski akt tožeča stranka sprejela oz. izdala po uveljavitvi ZASP-B, ko te možnosti ni imela več. Ker gre za novo urejanje materije in ne za tehnično opravilo - valorizacijo, je nepomembno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, po nepotrebnem pa tudi sodišče prve stopnje, ali je tožeča stranka obstoječo tarifo iz leta 1998 smela valorizirati.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim tudi v tem, da v nasprotju z zakonom sprejetega podzakonskega predpisa sodišče ne sme uporabiti. Nujna posledica nezakonitosti pri sprejemanju splošnega akta je nezakonitost njegove vsebine. Pritožbeno zatrjevanje, da zaradi pomanjkanja soglasja tožeče stranke tudi Pravilnik 98 ni uporabljiv, ni razumljivo. Ta pravilnik vsebuje tarifo, ki jo je zakon (ZASP-B v 26. čl.) določil kot veljavno tarifo, zato soglasje kolektivne organizacije in uporabnikov avtorskih del ni pogoj za njeno veljavnost. Ker je nadomestilo avtorskega honorarja določeno, razloga za uporabo 81. čl. ZASP, ki določa merila za njegovo določitev, ni.

Neposredno na osnovi 11. čl. Pravilnika 98 tožena stranka valoriziranega, v tarifnem delu določenega nadomestila avtorskega honorarja, ni dolžna plačevati. Predpis, ki ustvarja obveznosti in pravice posameznega subjekta mora biti konkreten, jasen, nedoumen in objavljen, preden začne veljati. To terja načelo pravne države (2. čl. Ustave RS). 11. čl. Pravilnika 98 je splošen, dopušča več možnosti valorizacije (letno ali v krajših časovnih obdobjih), zato je zgolj eno od meril za določitev višine obveznosti uporabnikov in pravic avtorjev, neposredno uporabljiv pa bi bil le z določitvijo količnika in časa, ko se valorizacija izvede (1). Brez te dopolnitve 11. člen nima neposrednega učinka na s tarifo določene obveznosti uporabnikov in pravice avtorjev. Ker je to razlog, da 11. čl. Pravilnika 98 na odločitev v tej zadevi nima vpliva, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje od pritožbene graje prvostopenjskega stališča, da 11. čl. Pravilnika 98 nima učinka, ker je zakonska novela moč sporazuma podelila le tarifnemu delu pravilnika.

Sodišče prve stopnje, ki je utemeljenost zahtevka presojalo na podlagi Pravilnika 98, je pravilno uporabilo materialno pravo. Ta pravilnik vsebuje tarifo, ki jo je ZASP-B v prehodnih določbah opredelil kot veljaven skupen sporazum o tarifi (4. odstavek 26. čl. ZASP-B), kakršen je lahko podlaga za določanje materialnih obveznosti uporabnikov avtorskih del. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru kršitve avtorske pravice, kar uporaba avtorskih del v nasprotju z ZASP – brez dovoljenja avtorja oz. kolektivne organizacije - nedvomno je.

Pritožbena trditev, da po Pravilniku 98 priznano nadomestilo avtorskega honorarja predstavlja kršitev materialne, z zakonom in mednarodnimi konvencijami priznane avtorske pravice, je na eni strani nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. čl. ZPP), po drugi strani pa gre za tako splošno trditev, da je nepreverljiva.

Odločb Višjega sodišča v Ljubljani P 794/2010-I in Vrhovnega sodišča U 3/2008 v informatizirani evidenci prakse teh sodišč ni, zato se do prakse, ki naj bi jo izkazovali ti dve odločbi, pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

----------------------------------------------------

(1) Gre za nepopolno (nesamostojno) pravno pravilo - Marjan Pavčnik: Teorija Prava, GV Založba 2007, stran 138.