VSL sodba IV Cp 3928/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„2. Tožena stranka AK je dolžna plačati tožeči stranki BL na njegov račun št. xx pri yy za preživljanje mladoletne hčerke UL za čas od 1.3.2009 do 31.5.2010 še preživnino v mesečnem znesku 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska preživnine po 40,00 EUR za čas od 15. dne v tekočem mesecu do plačila, od 1.6.2010 dalje pa je dolžna plačevati preživnino v mesečnem znesku 120,00 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v petnajstih dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec, v zneskih, določenih s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu pristojnega centra za socialno delo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska preživnine do plačila, pod izvršbo.“

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletna hči pravdnih strank U dodeli tožniku – očetu v varstvo in vzgojo, toženki pa je naložilo plačevanje preživnine v znesku 100,00 EUR mesečno od 1.3.2009 do 1.1.2010 ter v mesečnem znesku 80,00 EUR od 1.1.2010 dalje, pri čemer se upoštevajo že plačani zneski preživnine po 80,00 EUR mesečno v času od 1.3.2009 do 1.6.2010. Višji preživninski zahtevek je sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje je določilo stike med mladoletno U in toženko tako, da se izvajajo vsak drugi vikend od petka od 15. ure do sobote do 19.00 ure ter v času poletnih počitnic sedem dni, v drugem tednu avgusta od sobote od 9.00 ure do naslednje sobote do 19.00 ure. Kar sta pravdni stranki glede stikov zahtevali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Obenem je sodišče prve stopnje še izdalo sklep o začasni odredbi, s katero je določilo stike med mladoletno U in toženko v času do pravnomočnega zaključka te pravde. Končno je sodišče prve stopnje še odločilo, da vsaka pravdna stranka trpi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki posebej ne opredeljuje pritožbenih razlogov. Iz pritožbe je razvidno, da izpodbija zavrnilni del odločitve o preživnini ter odločitev o stikih. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da je toženka dolžna plačevati za preživljanje mladoletne U od 1.11.2008 dalje mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR, glede stikov pa naj se ti določijo vsak drugi petek od 13.00 ure do 20.00 ure ter v času poletnih počitnic sedem dni, vendar le preko dneva. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ocenilo toženkino finančno stanje in ji zato prisodilo nerazumljivo nizko preživnino v plačevanje. Neustrezen je tudi datum, od katerega je toženka dolžna plačevati preživnino. Pravdni stranki sta se na CSD dogovorili o preživnini za hčerko U, vendar pa se toženka ni držala tega dogovora in je kasneje tudi na sodišču zavlačevala ureditev teh zadev. Toženka je videla, da ji sodišče lahko naloži visoko preživnino, zato je decembra 2009 brez vsakršne odpravnine sporazumno odpovedala zanesljivo službo in bila od tedaj dalje brezposelna. Toženkina zdravniška spričevala ne odražajo njenega resničnega zdravstvenega stanja. Toženka se ukvarja s športnimi aktivnostmi in opravlja težja fizična dela. To potrjuje, da njeno domnevno slabo zdravstveno stanje ne more biti vzrok za njeno brezposelnost. Toženka ima odlične pogoje za dobro zaposlitev glede na številne izobrazbe. Pred nastopom bolniškega staleža je toženka po lastni izpovedbi zaslužila približno 800,00 EUR mesečno. Tožnikov povprečni osebni dohodek v zadnjih treh mesecih je znašal 1.160,57 EUR. Tožnik odplačuje kredite, toženka pa teh obveznosti nima. Toženka ima preživninske obveznosti še do dveh otrok, ki pa ne živita z njo, tožnik pa preživlja štiri otroke, ki živijo pri njemu. Izračuni in dokazila potrjujejo, da so finančne zmožnosti obeh staršev približno enake. Toženka mora začeti s plačevanjem preživnine z novembrom 2008. Pravdni stranki imata glede na svoje mesečne prilive in odlive približno enake finančne zmožnosti, zato je toženka zmožna plačevati preživnino po 150,00 EUR na mesec. Do svojih otrok toženka nima nobene starševske odgovornosti. Mladoletna U po odselitvi od toženke septembra 2007 dobro leto dni ni želela prespati pri toženki. Ko je kazalo, da se bodo stiki uravnotežili, se je toženka preselila k sedanjemu partnerju na Ponikve. Za težave na relaciji mama – hči ni kriv tožnik, kakor se mu očita s strani sodišča, saj U ni marala biti pri toženki. Toženka zameri U, ker želi živeti s tožnikom. V zvezi s stiki zamuja, govori neresnice, je nezanesljiva, ima čudne znance, obrekuje tožnikovo družino in podobno. Na neodgovorno ravnanje toženke do hčerke je tožnik opozoril CSD. Na skupnem sestanku na tem centru 22.9.2009 je toženka sprejela predlog za skrajšanje stikov z U na eno popoldne vsakih 14 dni. Toženka ne poskrbi, da bi U, kadar je pri njej, živela v zdravem okolju. Za U je koristno, da ima stike s svojo materjo, vendar pa je potrebno te stike izvajati v okolju in na način, ki za otroka ne bo predstavljal psihične obremenitve. Vse okoliščine kažejo, da je tožnik vesten oče in se trudi preko strokovnih delavcev stkati trdnejše vezi med toženko in U. Izdana začasna odredba je nepotrebna, vendar je tožnik ne izpodbija. Odločitev sodišča o stikih je povozila ugotovitve delavcev CSD z dne 22.9.2009. Pod prisilo določeni stiki otroku pomenijo kršenje 106. člena ZZZDR. U še vedno odklanja, da bi prespala pri svoji materi in nihče ne ve, kaj se bo zgodilo, če bo v to fizično prisiljena. Če toženka ni imela denarnih sredstev za sodnega izvedenca klinične psihologije, bi ga moralo po uradni dolžnosti odrediti sodišče.

Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da morata pravdni stranki zagotoviti za U. preživljanje približno 300,00 EUR mesečno (njene nepokrite potrebe). Napada pa odločitev sodišča o porazdelitvi bremena preživljanja med pravdnima strankama. Obveznost preživljanja otrok spada med najpomembnejše elemente obveznosti staršev, da skrbijo za življenje svojih otrok. Starši so dolžni zagotoviti življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj, v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi (1. odst. 123. člena ZZZDR). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). V denarju ocenjene ugotovljene otrokove potrebe sodišče torej porazdeli v breme obeh staršev, upoštevajoč njune materialne in pridobitne zmožnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri tem ni ustrezno upoštevalo posameznih ugotovljenih okoliščin, določenih ugotovljenih dejstev pa zmotno ni štelo kot pravno pomembnih. Drži, da so tožnikove preživninske zmožnosti boljše od toženkinih, vendar pa ta razlika ni tako zelo velika, kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje (takšen njegov zaključek smiselno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe). Dejstvo je, da je toženka ostala v decembru 2009 brez redne zaposlitve po svoji volji, saj se je o tem sporazumela z delodajalcem, ne da bi si pred tem zagotovila drugo zaposlitev (toženka tudi ni trdila, da bi bila prijavljena pri zavodu za zaposlovanje, kar kaže, da dela ne išče prav intenzivno). Ta okoliščina zato ne more iti v breme tožniku, ampak toženki. Toženka je sicer zatrjevala, da ima razne zdravstvene težave, vendar pa te očitno niso takšne, da bi ji onemogočale ustrezno zaposlitev, še zlasti, ker ima več poklicev. Da je toženka zmožna za delo, izhaja že iz tega, da se ukvarja s takšnim športom, kot je kegljanje, za zatrjevane zdravstvene težave pa ni izkazala njihove narave oziroma, da bi trajno zmanjševale njeno delovno zmožnost. Iz zdravniškega potrdila z dne 24.8.2009 izhaja le, da je bila določen čas v bolniškem staležu, v izvidu z dne 12.7.2010 (katerega je toženka priložila odgovoru na pritožbo) pa je opisana le njena poškodba zaradi padca ob napadu psa, zaradi česar ji je bil svetovan počitek z ustrezno terapijo. Ob tem toženka na novem naslovu fizično dela v najemodajalčevem vrtu z okolico.

Da toženkine materialne zmožnosti niso tako slabe, kaže tudi okoliščina, da kljub preselitvi še vedno plačuje določene stroške bivanja oziroma fiksne stroške za prazno stanovanje na prejšnjem naslovu v R (elektrika, komunala, RTV naročnina, skupno 81,00 EUR mesečno), kar je v njenih življenjskih razmerah povsem neracionalno in v odnosu do U (oziroma otrok, ki jih je dolžna preživljati) tudi neodgovorno ravnanje, saj bi s prihranki na račun teh nepotrebnih izdatkov toženka pridobila dodatna sredstva za preživljanje otrok. Pri tem toženka niti ni izkazala, da bi še vedno obstajala njena preživninska obveznost do polnoletnega sina L (zanj sicer ne plačuje preživnine), saj za sina, za razliko od hčerke S, v postopku na prvi stopnji ni trdila, da se šola tudi po polnoletnosti (2. odst. 123. člena ZZZDR). Takšno trditev je toženka podala šele v odgovoru na pritožbo, pri čemer zanjo ni ponudila nobenega dokaza.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik preživlja poleg U še dve hčerki, ki ju ima s sedanjo ženo oziroma je pravilno ravnalo, da pri tem kot tožnikove preživninske obveznosti ni upoštevalo ženinega sina A, saj je ugotovilo, da ga preživljata tožnikova žena in otrokov oče (1. odst. 127. člena ZZZDR). Čeprav se je tožnikova najmlajša hči rodila v začetku leta 2010, ta okoliščina ni mogla privesti do višje preživnine za U od tedaj dalje, saj je tožnik toženki približno v istem obdobju začel preprečevati, da bi oddala „svoje“ prazno stanovanje v hiši pravdnih strank na naslovu R najemnikom (v tem pogledu je nepomembno, če pravdni stranki še nista razdelili skupnega premoženja) in da bi s tem pridobila dodatne prejemke, kar bi morda vodilo do sorazmerno višje toženkine preživninske obveznosti za U od prisojene preživnine glede na tožnikovo novo preživninsko obveznost. Toženka je res izpovedala, da je pred nastopom bolniškega staleža zaslužila okoli 800,00 EUR mesečno, vendar pa se ta podatek nanaša na obdobje pred septembrom 2008, še pred vložitvijo tožbe, od decembra 2008 do maja 2009 pa je njena plača znašala okoli 611,00 EUR mesečno, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Tožnik zasluži okoli 1.160,00 EUR mesečno, njegova sedanja žena ima prav tako prejemke (plačo oziroma nadomestilo plače med „porodniško“ in najemnino za oddajano stanovanje), toženka pa ni dokazala, da bi tožnik zaslužil z dodatnim delom. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o začetku plačevanja preživnine po vložitvi tožbe, saj je preživnino mogoče zahtevati le vnaprej (131.c člen ZZZDR), za obdobje pred vložitvijo tožbe pa tožnik ne uveljavlja verzijskega zahtevka.

Ugotovljene preživninske zmožnosti pravdnih strank so glede na povedano terjale spremembo prisojene preživnine za U. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in zvišalo toženkino preživninsko obveznost, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP), za višjo preživnino od spremenjene pa ni bilo utemeljenih razlogov. S tem je po oceni pritožbenega sodišča preživninsko breme za U med pravdni stranki pravilno porazdeljeno. Pritožbeno sodišče je v izreku sodbe upoštevalo toženkina delna plačila po 80,00 EUR mesečno od 1.3.2009 do 31.5.2010.

Stiki med toženko in U so določeni v dokaj skromnem obsegu, kar je po presoji pritožbenega sodišča predvsem posledica neurejenih odnosov med pravdnima strankama in njune nezmožnosti vzpostaviti medsebojno tvorno komunikacijo v zvezi z vsemi vprašanji, ki se nanašajo na U vsestranski osebni razvoj, ne pa posledica tega, da bi si U želela kolikor je le mogoče redke stike z materjo. Da si U želi stikov z materjo, je razvidno že iz U pisne izjave z dne 3.9.2009. Čeprav so se pravdni stranki in U med postopkom na prvi stopnji na CSD dogovorili o stikih med toženko in hčerko vsak drugi petek, od zaključka pouka do 20. ure, ko toženka hčerko pripelje domov, je sodišče prve stopnje glede na vse ugotovljene okoliščine ravnalo pravilno, ko ni sledilo temu dogovoru in je določilo nekoliko širši obseg stikov. Stiki z materjo so U nedvomno v korist, pod pogojem, da se toženka med stikom posveti hčerki tako, da bo U v materi imela zaveznico in ji zaupala, npr. morebitne težave, s katerimi se najstniki srečujejo med svojim odraščanjem. Le tako bo lahko dosežen namen stikov, ki se odraža v otrokovem občutku povezanosti s staršem, pri katerem ne živi, in njune medsebojne pripadnosti. Razumljivo je, da se U ne bo veselila stikov, če jo bo toženka med njimi obremenjevala s konfliktnim odnosom med pravdnima strankama.

Iz pritožbe izhaja, da je za tožnika (in U) vprašljivo predvsem to, kje se izvajajo stiki (ne pa sam obseg določenih stikov). S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi (1. odst. 106. člena ZZZDR). Pravica do stikov po ZZZDR tako ni oblikovana samo kot pravica staršev, ampak prvenstveno kot pravica otroka. Otrokove koristi so odločilno merilo pri vprašanju obsega in načina izvrševanja stikov. S tega vidika je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da ne vidi nobenih zadržkov, da se stiki izvajajo na naslovu toženkinega sedanjega bivališča. Če U ne želi imeti stikov z materjo na njenem sedanjem naslovu, ker se tam ne počuti dobro, predvsem pa tam ne želi prespati, bo morala toženka glede na U. starost to upoštevati in temu prilagoditi izvrševanje stikov. Če U ne bo želela prespati na toženkinem sedanjem naslovu (sedanjem kraju bivanja), je torej toženka ne bo mogla siliti v to. Če bo toženka znala prisluhniti hčerki in postopoma zgraditi zaupen odnos z njo (v zadnjem obdobju se stiki niso izvajali), ni videti razlogov, da se ne bi čez čas stiki med toženko in U odvijali pogosteje in bolj sproščeno, saj si bo ob normalnem poteku dogodkov hčerka to sama želela. Pri tem je toženkin predlog v odgovoru na pritožbo za večji obseg stikov brezpredmeten že z vidika 359. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik ni priglasil stroškov, toženka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve (1. in 2. odst. 165. člena v zvezi s 413. členom ZPP).