VSL sodba III Cp 2841/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.867.526,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.759,66 EUR. V izreku sodbe je očitno pomotoma zapisan znesek 186.752,62 EUR. Gre za vzdrževalnino, ki naj bi jo bila dolžna plačati Republika Slovenija, potem ko je bila razveljavljena kazen zaplembe premoženja tožnikovemu očetu.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga razveljavitev sodbe.

Najprej navaja, da ima izpodbijana sodba očitno pisno napako, ko je sodišče napačno navedlo znesek tožbenega zahtevka in sicer je zavrnilo 186.752,62 EUR namesto 1.867.526,28 EUR.

Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija v tej pravdi ni podana. Ker je z zaplembo premoženja v letu 1950 slednje prešlo v splošno ljudsko premoženje, je postalo družbena lastnina. Tožena stranka, torej država, je tista, ki je kot upravljalka služeče dobrine prevzela služečo dobrino, zato je pasivno legitimirana, upoštevajoč določbe Občega državljanskega zakonika – ODZ za izvrševanje preužitka, torej plačevanja vzdrževalnine. Pravna podlaga zahtevku iz naslova vzdrževalnine so določbe ODZ in ne določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS. Sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva po določbi 285. člena ZPP ni v postopku na prvi stopnji razščistilo vprašanja, za katero obdobje tožnik vtožuje plačevanje preživnine. V tem primeru gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni res, da so vsi zavezanci za vračilo podržavljenega premoženja nujni sosporniki. Edino pasivno legitimirana je država.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

V sodbi je očitno napačno zapisano, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek v višini 186.752,62 EUR, vendar ni nobenega dvoma, da je pravilen znesek 1.867.526,28 EUR, zato sodišče prve stopnje to napako lahko vsak čas odpravi po 328. členu ZPP.

Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Pretežno se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe, ki jim glede na pritožbene trditve še dodaja:

Pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da sodišče v okviru procesnega vodstva ni razčistilo, za katero obdobje tožnik vtožuje plačevanje vzdrževalnine. Ta trditev je nejasna. Nobene potrebe ni bilo za razčiščevanje, saj je tožnik jasno navedel, da zahteva pravično denarno odmero za obdobje od 20.5.1950 do 13.11.1991 (list. št. 4 spisa).

Kot izhaja iz spisa, preužitek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bil predmet zaplembe. Tudi sicer se v času zaplembe s tem vprašanje, torej z vprašanjem, ali bi bilo treba zapleniti tudi preužitek, ni nihče ukvarjal. Po takratnih predpisih je bil namreč tudi preužitek lahko predmet zaplembe (o tem glej članek dr. Marjana Cigoja z naslovom O zaplembi, v Ljudskem pravniku 1949, letnik 4, št. 3). Če se predpostavlja, da je tožnik res pridobil preužitek v letu 1944, torej v času veljavnosti ODZ, in da je ta trajal do 13.11.1991, kot do datuma, do katerega tožnik zahteva vzdrževalnino, pa velja tole:

Tožena stranka je ugovarjala zastaranje. Glede na 15. in 16. člen Zakona o zastaranju terjatev (Ur. l. FLRJ, št. 40/53), 372. in 373. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, sedaj enako tudi 347. člen Obligacijskega zakonika – OZ, je tožnikova terjatev iz naslova vzdrževalnine (preužitka) občasna dajatev, za katero je v vsem obdobju, na katerega se nanaša zahtevek, veljal 3-letni zastaralni rok. Zahtevek za vzdrževalnino je torej že zdavnaj zastaran. Zadnji datum, na katerega se nanaša zahtevek, je 13.11.1991, tožba pa je bila vložena 9.9.2003. Torej je na dan vložitve tožbe, že zdavnaj zastaral tudi zahtevek, ki se nanaša na leto 1991.

Če je torej tožnik menil, da mu gre preužitek po določbah ODZ, in da ta ni bil zaplenjen, bi moral vzdrževalnino zahtevati takoj in sproti.

Sicer pa je tudi po stališču sodišča druge stopnje pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje (list. št. 89) pod poglavjem: Pomanjkanje pravne podlage zahtevka. S temi razlogi se sodišče druge stopnje v celoti strinja. To, kar zahteva tožnik, je odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe premoženja, taki zahtevki pa so utemeljeni le za čas od pravnomočne razveljavitve kazni premoženja do vračila upravičencu (člen 145.c ZIKS in 2. odst. 72. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen).

Po ODZ je torej zahtevek zastaran, po ZIKS pa tožnik nima pravice do zahtevka. Vprašanje, ali je RS sploh pasivno legitimirana ob takem stanju stvari niti ni več pomembno.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.