VSRS Sodba II Ips 379/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med pravdnima strankama v času od 28. 12. 1993 do 15. 5. 2000 obstajala zunajzakonska skupnost. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da niso izpolnjeni pogoji iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

3Tožeča stranka je zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pri odločanju prezrlo, da imata stranki skupnega otroka. Napačno je ocenilo okoliščine in opustilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Tako ni zaslišalo M. T. in ni obrazložilo, zakaj predlagane priče ni zaslišalo. Nekritično je poklonilo vero tožencu, sicer pa je bila predmet postopka ugotovitev skupnega premoženja, o čemer sodišče ni odločalo. Končno je zmotno uporabilo določbe ZZZDR, saj je imela življenjska skupnost pravdnih strank obeležje zunajzakonske skupnosti.

4Ker tožnica nima postulacijske sposobnosti za vložitev revizije, revizijsko sodišče vsebine njene laične dopolnitve revizije ne povzema.

5Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve, da je tožnica od konca leta 1993 do septembra 1996 živela v toženčevi hiši; da se je pravdnima strankama v novembru 1995 rodila hčerka, katere očetovstvo je toženec priznal; da se je morala v septembru 1996 tožnica s hčerko umakniti v materinski dom; da se je v oktobru 1997 vrnila v toženčevo hišo in tam s hčerko živela do 25. 5. 2000, ko je toženec zamenjal ključavnico; da med pravdnima strankama ni obstajala niti ekonomska skupnost niti čustvena navezanost; da nista skupaj hodila na sprehode, obiske in dopuste; tožencu pa je od leta 1997 do leta 2000 prala in likala soseda, utemeljujejo materialnopravni sklep, da med pravdnima strankama ni obstajala zunajzakonska skupnost v pomenu prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

8Ker iz ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS izhaja, da se mora sodišče opredeliti le do navedb stranke, ki so dopustne in za odločitev relevantne, revizijsko sodišče, upoštevajoč tehtnost revizijskih ugovorov, v nadaljevanju le kratko odgovarja na navedbe tožeče stranke.

9Ne drži, da je sodišče, ko je ocenjevalo dejstva, prezrlo, da imata pravdni stranki skupnega otroka, saj je to okoliščino sprejelo kot sestavni del ugotovljenega dejanskega stanja in jo ovrednotilo v primerjavi z drugimi dokazi, upoštevajoč uspeh celotnega postopka. Kritika tožeče stranke, da je sodišče verjelo le tožencu, tožnici pa je odreklo verodostojnost, pomeni nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zato revizijskemu sodišču teh navedb ni bilo treba vsebinsko proučiti.

10Pravica stranke, da predlaga izvedbo dokazov, ne pomeni, da ima pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da prepričljivo obrazloži, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni sledilo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z navedeno zahtevo in obrazložilo, da priče M. T. ni zaslišalo, ker je tožnica ta dokaz predlagala prepozno (286. člen ZPP).

11Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Z njim je v izreku sodbe odločilo o tistem, o čemer bi sicer moralo odločati kot o predhodnem vprašanju, saj dejstva, na katera tožeča stranka opira zahtevek na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, tvorijo del dejanske podlage zahtevka na ugotovitev deležev na skupnem premoženju. O njegovi utemeljenosti bo sodišče odločalo s končno sodbo; ni namreč ovire, da v primeru, ko vmesni ugotovitveni zahtevek postane zrel za odločitev, sodišče o tem zahtevku ne bi moglo odločiti pred odločitvijo s končno sodbo.

12Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).