VSRS Sodba VIII Ips 190/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 6. 11. 2007 nezakonita. Ugodilo je reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Tako je odločilo, ker je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi. Tožnici je bilo očitano, da je iz kuhinje skušala protipravno odtujiti večjo količino hrane, kar naj bi ustrezalo kaznivemu dejanje tatvine po 211. členu Kazenskega zakonika. V takem primeru bi morala tožena stranka po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR pogodbo o zaposlitvi odpovedati v 15 dneh od kar se je zvedelo za kršitev in storilca. Ker je bila ravnateljica tožene stranke že na sestanku dne 8. 10. 2007 seznanjena s kršitvijo in storilko, je bila odpoved prepozna.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo ter bistveno kršili določbe postopka iz prvega odstavka ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sta sodišči kot materialno podlago za odločitev uporabili določilo drugega odstavka 110. člena ZDR, pri tem pa zgolj na podlagi zaslišanja ene priče – H. S. - in presoje le tega dokaza, odločili, da je začel petnajstdnevni rok teči 8. 10. 2007. Sodišči pa se nista opredelili do predloženih dokazov, iz katerih izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogi, ki utemeljuje izredno odpoved, dne 22. 10. 2007, ko so bile pridobljene izjave prisotnih delavcev. V postopku tudi ni bil izveden najbolj pomemben dokaz, to je zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke, ravnateljice M. K.. Izredno odpoved lahko poda le ravnateljica in ne vodja enote H. S.. Roki se po ZDR štejejo od takrat, ko je delodajalec popolnoma seznanjen z okoliščinami, povezanimi z vsebino odpovednega razloga, pri čemer je pomemben tudi trenutek zagovora.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na podlagi drugega odstavka 130. člena ZPP-D dejansko le 14. točke) tožena stranka podrobneje ne obrazloži. Izpodbijano sodbo pa je mogoče preizkusiti, nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča pa ni mogoče upoštevati kot uveljavljanje procesnih kršitev, temveč gre za nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Prav tako pa tudi ni podana (prav tako neobrazloženo uveljavljana) bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka smiselno uveljavlja kot tako kršitev, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem ravnateljice.

8Po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati v predpisanem roku odkar se je izvedelo za kršitev (ki ima znake kaznivega dejanja) in storilca. Za začetek teka roka je odločilen trenutek, ko delodajalec izve za to. Če je delodajalec pravna oseba, nastopa v njegovem imenu njegov zakoniti zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba (prvi odstavek 18. člena ZDR). Za ugotovitev začetka teka roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato pomembno, kdaj je za kršitev in storilca izvedel zakoniti zastopnik delodajalca – v obravnavani zadevi torej ravnateljica.

9Odločilno dejstvo v tej zadevi je bilo tako vprašanje, kdaj je ravnateljica tožene stranke zvedela za kršitev in storilca. Dokaze za to, so dolžne predlagati stranke (212. člen ZPP), sodišče pa presodi, ali so zatrjevana dejstva pomembna za odločitev in kateri dokazi naj se izvedejo za njihovo ugotovitev (213. člen ZPP). Tožnica je v tožbi smiselno navajala, da je bila odpoved podana prepozno, tožena stranka pa je navajala dejstva in dokaze, s katerimi je te navedbe tožnice izpodbijala.

10Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje obrazložili, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato nista sledili dokaznemu predlogu tožene stranke za zaslišanje ravnateljice.

11Ob dejanski ugotovitvi, na katero je revizijsko sodišče vezano, da je ravnateljica za kršitev in tožnico kot storilko izvedela že 8. 10. 2007, je sodišče pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR, ko je odločilo, da je bila odpoved, podana 6. 11. 2007, prepozna. Taka odpoved je nezakonita in je sodišče zato utemeljeno ugodilo tožbenim zahtevkom.

12Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.