VSRS Sklep I Up 366/2006

I. Pritožba se zavrže.
II. Pritožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 6. 2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Nova Gorica z dne 8. 9. 1998. S slednjo odločbo je prvostopenjski upravni organ v obnovljenem postopku obračunal uvozne dajatve in prometni davek za blago, ki ga je tožeča stranka uvozila kot kapitalski vložek tuje pravne osebe in bila zaradi tega oproščena plačila uvoznih dajatev in prometnega davka po 30. b členu Carinskega zakona – CZ/76. Po uvozu blaga so namreč slovenski carinski organi od italijanskih carinskih organov prejeli podatke, iz katerih je izhajalo, da v obravnavanem primeru ni šlo za vložek tuje pravne osebe, ampak za odplačni pravni posel med italijansko pravno osebo in tožečo stranko.

2Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri zatrjuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči v zadevi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni dovoljena.

5S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker obravnavane pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, ni vložila upravičena oseba, jo Vrhovno sodišče glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 ne obravnava kot revizijo, temveč kot pritožbo.

6Ob preverjanju procesnih predpostavk v smislu 80. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila tožeča stranka kot gospodarska družba dne 29. 3. 2004 izbrisana iz sodnega registra zaradi prenehanja po skrajšanem postopku. Navedeno izhaja tako iz listinske dokumentacije v spisu kot iz podatkov sodnega registra. Obravnavana pritožba, ki jo je odvetnica v imenu tožeče stranke vložila dne 23. 9. 2005, je bila torej vložena več kot eno leto po prenehanju tožeče stranke in zato ni dovoljena. Neobstoječi pravni subjekt namreč ne more vlagati pravnih sredstev in tudi nihče nima pravice v njegovem imenu vlagati pravnih sredstev, saj v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZPP s prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo, ki ga je dala.

7Zaradi morebitnega pravnega nasledstva tožeče stranke je sodišče prve stopnje odvetnico pravilno pozvalo, naj predloži pooblastilo družbenika gospodarske družbe, na katerega so morebiti prešle kakšne pravice oziroma obveznosti ob njenem prenehanju. Na poziv sodišča prve stopnje je odvetnica dostavila pooblastilo za zastopanje, datirano z dne 19. 9. 2002, ki ga je v imenu izbrisane družbe podpisala njena nekdanja direktorica A.A. S takšnim pooblastilom pa po presoji Vrhovnega sodišča odvetnica ni izkazala, da je upravičena vložiti pritožbo v imenu pravnih naslednikov tožeče stranke. Glede na datum, ki je naveden na pooblastilu, to ni moglo biti izdano v imenu pravnih naslednikov, poleg tega pa pooblastiteljica ni nekdanja družbenica tožeče stranke, kar izhaja iz sklepa registrskega sodišča o izbrisu tožeče stranke iz sodnega registra.

8Glede na navedeno je obravnavano pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice. Takšna pritožba ni dovoljena glede na tretji odstavek 343. člena ZPP, zato jo je Vrhovno sodišče po pooblastilu iz 352. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) zavrglo. Pri tem je upoštevalo prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008).

9V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pritožnica sama trpi svoje stroške upravnega spora.