VSRS Sklep X Ips 137/2009

I. Revizija se zavrže.
II. Revidenti sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper prvostopenjsko sodbo so revidenti po pooblaščencu dne 5. 3. 2009 vložili pravočasno revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s tem, da gre za upravni spor glede pravice revidentov do legalizacije adaptacije obstoječega prizidka z izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer je vrednost adaptacije ocenljiva v denarju in presega vrednost 20.000,00 EUR. Tudi škoda, ki bo nastala revidentom, če prizidek ne bo legaliziran, bo presegla 20.000,00 EUR, kar ima zanje zelo hude posledice, saj lahko pride tudi do rušitve objekta in bodo tako, zaradi neizdaje gradbenega dovoljenja za adaptacijo, ob celoten prizidek.

2Revizija ni dovoljena.

3Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 150/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik z dne 27. 10. 2006, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 17. 1. 2007. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo prizidka in nadzidave mansarde na zemljiščih s parc. št. ..., vse k.o. ...

4Po drugemu odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (na primer: št. Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po določbi 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj gre za spor o izdaji gradbenega dovoljenja, ki ni izražen v denarni vrednosti. Tudi navedba vrednosti objekta, za katerega se zahteva izdaja gradbenega dovoljenja, ki naj bi presegala vrednost 20.000,00 EUR, tega dejstva ne spremeni, zato revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije niso izpolnili zgolj s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanje zelo hude posledice, saj bo v primeru rušenja objekta nastala škoda v višini več kot 20.000,00 EUR, kolikor znaša vrednost objekta, za katerega zahtevajo izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo. Revidenti po presoji Vrhovnega sodišča niso izkazali pogoja za dovoljenost revizije, saj neizdaja gradbenega dovoljenja še ne pomeni hudih posledic. V obravnavani zadevi pa ne gre za odločitev o rušenju objekta.

8Glede na to, da revidenti niso izkazali zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

9Ker revidenti z revizijo niso uspeli, sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.