VSRS Sodba IV Ips 60/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Z uvodoma navedenim pravnomočnim plačilnim nalogom je prekrškovni organ kršitelju D. K. za prekršek po šestem v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 138. člena ZVCP1-UPB4, storjen 17. 3. 2007, izrekel globo 500,75 EUR in 8 kazenskih točk.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve drugega odstavka 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1). V obrazložitvi navaja, da storilec v času storitve prekrška ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornega kolesa (kategorija A), zaradi česar mu je bil izdan plačilni nalog. S plačilnim nalogom izrečena stranska sankcija 8 kazenskih točk ni v skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZP-1, da se lahko ta stranska sankcija izreče le vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je le-to začasno odvzeto. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani plačilni nalog spremeni tako, da se odpravi izrek 8 kazenskih točk v cestnem prometu oziroma se plačilni nalog odpravi v celoti in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu. Na njo je odgovoril storilčev zagovornik V. B., odvetnik v ..., ki se z zahtevo vrhovnega državnega tožilca v celoti strinja.

B.

4Iz izpodbijanega plačilnega naloga je razvidno, da je imel storilec na dan storitve prekrška 17. 3. 2007 veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil B kategorije. Storilec je tega dne vozil motorno kolo, ki spada v kategorijo A (drugi odstavek 149. člena ZVCP-1), za katero v času storitve prekrška ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. S tem je storil prekršek iz tretje alineje prvega odstavka 138. člena ZVCP-1, za katerega je bila v času storitve prekrška v šestem odstavku istega člena predpisana poleg globe tudi stranska sankcija 8 kazenskih točk.

5Vrhovno sodišče je s sodbo IV Ips 105/2009 z dne 25. 5. 2010, s katero je spremenilo dotedanjo sodno prakso, odločilo, da je imetniku vozniškega dovoljenja mogoče izreči kazenske točke tudi, če je prekršek storil s kategorijo, za katero v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Svoje stališče je utemeljilo s tem, da jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 22. člena ZP-1 ne daje podlage za interpretacijo, da se kazenske točke lahko izrečejo zgolj vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozil, s katero je storil prekršek. To bi bilo v nasprotju z namenom stranske sankcije kazenskih točk, ki je v tem, da se določena kategorija voznikov, ki s svojim ravnanjem izkažejo posebno nevarnost, izloči iz prometa preko instituta prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kazenske točke se namreč predpišejo in izrekajo za tiste prekrške, ki pomenijo hujše ogrožanje ali poškodovanje zavarovane pravne dobrine. Situacija, ko voznik stori prekršek, za katerega so predpisane kazenske točke v cestnem prometu, pa nima veljavnega vozniškega dovoljenja za kategorijo, s katero je bil prekršek storjen, se v bistvenem ne razlikuje od situacije, ko vozniško dovoljenje za to kategorijo vozil ima. Zato je tudi z vidika načela enakega urejanja v bistvenem enakih pravnih razmerij iz 14. člena Ustave RS potrebno obe skupini voznikov obravnavati enako. Takšno razlago utemeljuje tudi določba tretjega odstavka 22. člena ZP-1, ki kaže na to, da je vozniško dovoljenje potrebno razumeti kot pravico do udeležbe v cestnem prometu, ki je s tega vidika enotna, obsega pa upravičenja do udeležbe z različnimi kategorijami vozil. Zato ni videti utemeljenega razloga, da imetniku vozniškega dovoljenja ne bi bilo mogoče izreči kazenskih točk, če je prekršek storil s kategorijo, za katero v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.

6Glede na navedeno je prekrškovni organ ravnal pravilno, ko je storilcu prekrška izrekel poleg globe tudi predpisanih 8 kazenskih točk. Kot je razvidno iz plačilnega naloga, je imel storilec v času storitve prekrška veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo B, s čimer so bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 22. člena ZP-1.

7Vrhovno sodišče je zato zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.