VSL sodba III Kp 126/2009

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se:

dejanji opisani pod točko 1 in 2 opredelita kot kaznivo dejanje nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena Kazenskega zakonika-1, za katero se obtožencu po istem zakonskem določilu

d o l o č i k a z e n

9 (devet) mesecev zapora

za kaznivo dejanje pod točko 3 izpodbijane sodbe se obtožencu določena kazen zniža na 2 (dva) meseca zapora;

nakar se mu po 2. točki 2. odstavka 53. člena Kazenskega zakonika-1 izreče enotna kazen

10 (deset) mesecev zapora.

V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega J. D. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ), za katero mu je določilo kazen 10 (deset) mesecev zapora; kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1), za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora in kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 296. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen dve leti zapora.

V izrečeno kazen je obtožencu vštelo čas pridržanja in pripora od 30.3.2009 do 28.4.2009 in od 8.5.2009 dalje.

Obtožencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka (ki bodo naknadno odmerjeni s posebnim sklepom), stroške in nagrado po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika ter stroške in nagrado pooblaščenca oškodovancev in sodno takso.

Zoper navedeno sodbo so se pritožili:

obtoženčev zagovornik, ki je uveljavljal vse pritožbene razloge in predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje;

obtoženec, ki ni navedel konkretnega pritožbenega razloga, po vsebini pa uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji;

okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da se obtožencu izreče milejša kazenska sankcija.

Višja državna tožilka N. L. R. je v mnenju podanem po 2. odstavku 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke in delno ugoditev pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika.

Na predlog višje državne tožilke je obtoženčev zagovornik odgovoril in se zavzel za upoštevanje tega mnenja, kot tudi njegove pritožbe v celoti.

Pritožbe so delno utemeljene.

K pritožbi zagovornika obtoženega J. D.:

Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožnik utemeljuje z navedbo, da iz izpovedbe A. J. (ki jo tudi povzema v pritožbi) ne izhaja, da se je ta kadarkoli zgražal nad obtoženčevim ravnanjem in se počutil kakorkoli ogroženega, prav ti okoliščini pa sta v izreku sodbe pod točko 1 izrecno navedeni, zato v navedenem prepoznava neujemanje izreka sodbe z izvedenimi dokazi.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so bile pri kaznivem dejanju nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ ogroženost, zgražanje ali prestrašenost alternativno določene posledice storilčevega ravnanja v različnih izvršitvenih oblikah, kar pomeni, da je bilo kaznivo dejanje podano tudi, če je storilčevo ravnanje rezultiralo zgolj v eni od navedenih posledic. Prav tako je bilo zakonskim kriterijem glede nastale posledice storilčevega ravnanja v družini (kot v konkretnem primeru) zadoščeno, če je do take posledice prišlo razen pri samem oškodovancu, še vsaj pri eni osebi v družini. Pritožnik ima sicer prav, da iz izpovedbe A. J. ne izhaja, da bi ta izrecno navajal, da je bil zaradi obtoženčevega ravnanja napram oškodovanki zgrožen in prestrašen, je pa tak zaključek prvostopenjsko sodišče upravičeno sprejelo upoštevaje tudi druge izvedene dokaze – izpovedbi oškodovanke in A. J., ki sta bili (glede poškodovanja oškodovankine noge) dodatno preverjeni in potrjeni tudi s fotografijo poškodbe in obvestilom o ugotovljenih poškodbah na list. 137. Nenazadnje pa pritožnik prezre tudi tisti del izpovedbe A. J., ko je ta navajal, da je pogosto slišal obtoženčevo vpitje, ko je oškodovanko zmerjal, da pa se sam ni vmešaval in da je posredoval šele, ko je videl, da je obtoženi odrinil A. J., zaradi česar je obtoženca še sam odrinil in mu tudi povedal, da se poslej ne bo več drl na oškodovanko, še manj pa na A. J. Ker iz izpovedbe te priče na glavni obravnavi izhaja tudi, da si skupnega življenja z obtožencem v isti hiši ne predstavlja več, ne glede na izid kazenskega postopka, da je bila situacija v hiši tudi za otroke obremenjujoča, postane očitno, tudi glede na izpovedbo A. J., da razlog nameravane odselitve ni v ničemer drugem kot v obtoženčevem ravnanju do oškodovanke in napram ostalim članom, ki tako kot je bilo ugotovljeno v tem kazenskem postopku, ni sprejemljivo, kaj šele prijetno, so zaključki izpodbijane sodbe o prestrašenosti in zgroženosti A. in A. J. sprejemljivi in jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Prestrašenost, zgroženost, ogroženost pa so med seboj tudi sicer tako podobna psihična stanja, da jih je pogosto težko med seboj natančno ločiti, zato ne povsem natančno poimenovanje le-teh ne more pomeniti, da že zato taka stanja sploh niso bila podana. Še posebej ne, ker je o prav takih posledicah istega obtoženčevega ravnanja, v enakem okolju in napram isti oškodovanki povsem določno izpovedovala A. J., ki je vendarle bolj kot njen mož bila z obtožencem in oškodovanko čustveno povezana in vpletena, medtem, ko se je A. J. očitno (in ker je navajal tudi sam), od dogajanja kolikor se je pač dalo, distanciral. Ker sta mu o obtoženčevih grožnjah sicer povedali tudi oškodovanka in A. J., je to, glede na siceršnje obnašanje in ravnanje obtoženca v družini, pri vsakem povprečnem človeku – tudi A. J., povzročilo (lahko tudi prikrit) strah in zgroženost. Zato pritožbeno sodišče v zaključke izpodbijane sodbe v zvezi s tem nima pomislekov.

Ko pritožnik navaja, da je nerazumljivo, da bi bilo obtoženčevo ravnanje napram oškodovanki, v celotnem obdobju po letu 2005 s strani A. in A. J. le mirno opazovano, v kolikor bi ta res bila prestrašena in zgrožena, je potrebno ugotoviti, da glede na izpovedbo oškodovanke in A. J., slednje največkrat ni bilo doma, da je obtoženec oškodovanko sprva trpinčil in ji grozil, ko otrok ali drugih ni bilo zraven, v zadnjem času pa se je njegovo ravnanje intenziviralo v smislu pogostnosti izrečenih zmerljivk in groženj tudi vpričo otrok, ki so bili v varstvu oziroma drugih članov družine. Razen tega pa iz izpovedbe A. J. še izhaja, da policije niso klicali ravno zaradi dela, ki sta ga starša opravljala (varstva otrok). Da se A. J. ni aktivneje vključeval v družinska nesoglasja in ravnanja obtoženca napram oškodovanki, pa je moč razložiti tudi kot izraz nemoči, stiske in prestrašenosti. Zato pritožnik nima prav, da opustitev kakšnih aktivnejših ravnanj članov družine pomeni, da obtoženi v resnici ni postopal na način, kot je bilo to ugotovljeno s prvostopenjsko sodbo.

Navedbe, da obtoženčeva žena, hčerka in zet niso obravnavali domnevne zveze obtoženca z B. T., ponovljena zapažanja policista K. na kraju samem, ko je bil klican v intervencijo, lastna sklepanja, da so se domači skupaj z zakoncema T. P. zarotili proti obtožencu, da so se prav zato tudi srečevali med seboj in analizirali domnevno razmerje in odnos med obtoženim in B. T. P., po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb zoper sodbene zaključke, temveč le drugačno oceno in pomen izvedenih dokazov in izražano nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče, potem, ko je proučilo, analiziralo in dokazno ovrednotilo izpovedbe vseh posamičnih prič, jih ocenilo v njihovi medsebojni povezavi in v delu kolikor je bilo to moč storiti, preverilo tudi z listinskimi dokazi in nato, ob uporabi pravil logičnega sklepanja in skrbne presoje le-teh, napravilo pravilne in argumentirane dokazne zaključke.

Sicer uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožnik ni v ničemer konkretiziral, zato se do take zgolj posplošene navedbe tudi pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

Pritožnik pa ima prav v tistem delu pritožbenih izvajanj, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo škodo, ker je bil obtoženi spoznan za krivega dveh, ne pa zgolj enega kaznivega dejanja, ki je bilo zgolj „umetno prekinjeno“ z začetkom veljave novega Kazenskega zakonika KZ-1 od 1.11.2008 dalje.

Pritožnik pravilno ugotavlja, da gre, glede na časovni okvir obtožencu očitanih kaznivih dejanj in vrsto le-teh, za enotno obdobje in obtoženčevo kontinuirano ravnanje, ki ga je tudi po poceni pritožbenega senata prav iz teh razlogov, potrebno pravno opredeliti kot eno samo kaznivo dejanje. Primerjava zakonskih opisov kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1 pokaže, da gre, glede na obtožencu konkretno očitana izvršitvena ravnanja v izreku sodbe, v celotnem časovnem obdobju, za vsebinsko enaka izvršitvena ravnanja, uperjena zoper isto oškodovanko in družinske člane. Pri opisu kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1 je dodan zakonski znak spravljanja drugega v družinski skupnosti z izvršitvenimi ravnanji storilca v podrejen položaj. To pomeni, da morajo storilčeva ravnanja po 1.11.2009 zadostiti še strožjim kriterijem iz 1. odstavka 191. člena KZ-1, zato je opredelitev obtoženčevega ravnanja po tej kazenski določbi zanj milejša, čeravno je s svojim ravnanjem do 1.11.2008 v celoti izpolnil tudi znake kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in čeravno je za kaznivo dejanje nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1 predpisana strožja sankcija kot za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Ker se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (7. člen KZ-1), v primeru če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, pa zakon, ki je za storilca milejši, je ob ugotovitvi, da enako ravnanje obtoženca v katerem so znaki tako kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ kot izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 191. člena KZ-1, ni moč opredeliti zgolj po prej veljavnih določbah KZ, ker z navedeno zakonsko določbo ne bi bila pokrita celotna kriminalna količina obtoženčevega ravnanja, je potrebno uporabiti določbo sedaj veljavnega KZ-1, ki je za obtoženca milejši zaradi dejstva, da je v posledici uporabe te določbe celoten procesni položaj obtoženca ugodnejši zaradi krivdoreka o le enem kaznivem dejanju na škodo M. D.

Take ugotovitve so narekovale ugoditev zagovornikovi pritožbi v tem delu in spremembo izpodbijane sodbe glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, za kar se je sicer utemeljeno zavzemala tudi okrožna državna tožilka.

Zavzemanjem pritožnika za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave obtožencu, pa pritožbeno sodišče ne more slediti. Pridružuje se ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da teža kaznivih dejanj in okoliščine, v katerih je prišlo do izvršitve le-teh, izkazana vztrajnost in brezobzirnost pri izvrševanju le-teh, vsebinska teža in pomen izrečenih in ponavljajočih se groženj, upoštevanje še časovni okvir izvršenih kaznivih dejanj, ne omogoča izreka milejše kazenske sankcije kot je zapor.

Že obrazložena sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja je narekovala tudi spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazni. V zvezi s tem in določeno kaznijo za kaznivo dejanje na škodo B. T. P., je pritožbeno sodišče pritrdilo temu pritožniku in okrožni državni tožilki o premajhnem upoštevanju sicer ugotovljenih olajševalnih okoliščin. Predvsem dejstva, da je obtoženi, pri nekaj manj kot šestdesetih letih prvič obravnavan za kazniva dejanja, kar kaže, da je nekaznovanost obtoženca takih let drugačne teže in pomena kot pri bistveno mlajšem obtožencu in da je izvršitev kaznivih dejanj v očitno prepoznavni zvezi in obdobjem, ko se je obtoženi vpletel v mrežo novih socialnih odnosov z drugo žensko in ko nastale situacije, zaradi očitne čustvene vpletenosti, tudi ni znal ustrezneje, predvsem pa brez izvršitve kaznivih dejanj, razrešiti.

Pri določitvi nižje – dvomesečne zaporne kazni za kaznivo dejanje na škodo B. T. P. je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi prispevek same oškodovanke k izvršitvi kaznivega dejanja. Ob tako določenih posamičnih in izrečeni enotno kazni, je po oceni pritožbenega senata upravičeno pričakovati v bodoče spremenjen življenjski vzorec obtoženca, takšna kazen pa je upoštevaje ugotovljene in upoštevane olajševalne in obteževalne okoliščine tudi pravična.

K pritožbi obtoženca:

Obtoženi je v pritožbi podal obsežno kronologijo znanstva z B. T., njune komunikacije in medsebojnega odnosa ter opisovanja osebnih lastnosti B. T., njenega moža ter povzemal izpovedbe posameznih prič (M. D., A. in A. J.) ter predstavil svoje načrte za prihodnost o tem, kaj bo počel. Vse to ne predstavlja vsebinskih pritožbenih navedb, razen kolikor je iz njih moč razbrati, da se obtoženi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj in glede izrečene kazni pač ni strinjal. Ker je bilo obtoženčevo ravnanje, za katerega je bil spoznan za krivega, presojeno s strani pritožbenega senata v vseh segmentih že v zvezi s pritožbo njegovega zagovornika, pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja vnovič razlogov za to, da je bila obtožencu upravičeno izrečena zaporna kazen.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

Okrožna državna tožilka se je zavzemala za drugačno pravno opredelitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja in za izrek milejše kazenske sankcije, pritožbeno sodišče pa je že v zvezi z reševanjem pritožbe obtoženčevega zagovornika navedlo razloge, zaradi katerih je sledilo takim pritožbenim pomislekom, zato se na že navedene razloge v zvezi s tem le sklicuje. Prav tako se je že opredelilo tudi do vsebinsko enakih zavzemanj obtoženčevega zagovornika in samega obtoženca za – po vrsti milejše kazenske sankcije, zato se tudi v zvezi s tem zgolj sklicuje na že navedene razloge.

Zaradi delne ugoditve vsem trem pritožbam je bila izpodbijana sodba spremenjena na način kot izhaja iz izreka te odločbe, potrjena pa v nespremenjenih delih zaradi neutemeljenosti pritožb v delu glede vrste izrečene kazni in ob ugotovitvi, da tudi pri preizkusu sodbe v okviru določbe 1. odstavka 383. člena ZKP niso bile ugotovljene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v korist obtoženca po uradni dolžnosti.