VDSS sodba Psp 31/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 9. 2006 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 17. 1. 2006 ter, da se toženi stranki naloži izdaja odločbe, s katero bo tožnici priznala pravico do dela vdovske pokojnine v 8 dneh. Zavrnilo je tudi zahtevka, da je tožena stranka dolžna od 12. 4. 2005 dalje tožnici plačevati 15 % vdovske pokojnine po pokojnem B.M., vsakega prvega v mesecu za pretekli mesec, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila v 8 dneh ter da je tožnici dolžna plačati stroške postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07 - ZPP) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da zakon pravico do dela vdovske pokojnine veže na pogoj, da je bil zavarovanec tudi uživalec pravic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zmotno. Po 123. členu ZPIZ-1 pravica do dela vdovske pokojnine ni odvisna od pravice zavarovanca po ZPIZ-1. Del vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu upravičenki pripada, ne glede na podlagi katerega predpisa je pokojni zavarovanec užival pokojnino. Gre za splošni predpis, ki velja za vse zavarovance, ne oziraje se na dejstvo, da so bili nekateri upokojeni po specialnih predpisih. Sprejem Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških uslužbencev (Ur. l. RS, št. 12/2007) naj bi imel namen odpraviti prakso tožene stranke, da z nepriznavanjem pravic do dela vdovske pokojnine po zavarovancih, ki niso bili zavarovani po ZPIZ-1, krši temeljne ustavne pravice. Tožnica zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, na katere je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007 - ZPP) sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožbeni zahtevek je po materialnem pravu neutemeljen in je izpodbijana dokončna odločba tožene stranke, da tožnici, vdovi po pokojnem uživalcu starostne pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami - ZPIZVZ) ni mogoče priznati dela vdovske pokojnine, zakonita. Prvotno besedilo 4. odstavka 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), ki je veljalo od 1. 1. 2000 do sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPIZ-1 (ZPIZ-1F, Ur. l. RS, št. 52/2005) glede priznanja deleža zneska vdovske pokojnine ni vsebovalo določbe, da gre za vdovsko pokojnino, ki gre upravičencu po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1. Z omenjeno spremembo zakona pa je bilo posebej določeno, da mora biti pogoj zavarovanja ali uživanja pravic po ZPIZ-1 izpolnjen tudi za pokojnega zavarovanca ali uživalca pravic, po katerem se uveljavlja pravica do največ 15 % zneska vdovske pokojnine. S to spremembo je postalo po splošnih predpisih, po katerih pridobijo družinski člani pravice po smrti upravičenca na podlagi 1. odstavka 5. člena ZPIZVZ, jasno določeno, da se dodatek v obliki dela vdovske pokojnine lahko upravičencu ali upravičenki izplačuje le, če je bil pokojni zavarovanec tudi zavarovan po splošnih predpisih oz. je užival pravice po ZPIZ-1. Pokojni B.M. je bil, kot izhaja iz listin v upravnem spisu ter iz odločbe pravnega prednika tožene stranke št. ... z dne 5. 12. 1991, od 1. 11. 1991 dalje uživalec akontacije vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 21/91), od prevedbe s 1. 10. 1998 pa po odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 1998 uživalec starostne pokojnine po ZPIZVZ. Ker pokojni tožničin mož ob smrti ni bil niti zavarovan po splošnih predpisih ni tudi ni užival pravic po ZPIZ-1, ni zakonske podlage, da bi se tožnici priznal omenjeni dodatek. Zahtevo za priznanje deleža vdovske pokojnine je namreč pri toženi stranki vložila 6. 1. 2006 (kot izhaja iz sprejemne štampiljke na obrazcu, priloženem v upravnem spisu), omenjena sprememba ZPIZ-1 je pričela veljati 30. 7. 2005, torej pred vložitvijo zahteve in pred uvedbo postopka v smislu 3. odstavka 259. člena ZPIZ-1. Ob smiselni uporabi 1. odstavka 391. člena ZPIZ-1 je tožena stranka kot pravno podlago odločitvi, pravilno uporabila dopolnjeni 4. odstavek 123. člena ZPIZ-1.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo Ustavo RS. Pravica do socialne varnosti je ustavna pravica, vendar 50. člen Ustave RS določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje. Po temeljnih določbah ZPIZ-1 so pravice iz obveznega zavarovanja zagotovljene predvsem glede na plačane prispevke, s katerimi se po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primer starosti ter ostale pravice, navedene v 4. členu ZPIZ-1. Ureditev, ki v odvisnosti od statusa zavarovanca ter plačila prispevkov v sklade tožene stranke, določa tudi obseg pravic, po prepričanju sodišča druge stopnje ni v nasprotju z določbami ustave Republike Slovenije.

ZPIZVZ, na katerega objavo se tožnica v pritožbi sklicuje glede omenjenih pravic ne prinaša nobenih novosti, saj gre le za prečiščeno besedilo zakona, ki upošteva spremembo ZPIZVZ-A, objavljeno v Ur. l. RS, št. 118/2006 in s katero je bila upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-1 s spremembami) na njihovo zahtevo priznana in izplačana pokojnina za nazaj od dneva izpolnitve pogojev. S to spremembo ni bilo v ničemer poseženo v omejitev, uzakonjeno z omenjeno spremembo ZPIZ-1 v letu 2005. Tožena stranka je zahtevo utemeljeno zavrnila, sodišče prve stopnje pa zakonito potrdilo izpodbijano dokončno zavrnilno odločbo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena, v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.