UPRS sodba I U 159/2010

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo, da se odpravi potrdilo z dne 25. 10. 2007, s katerim je upravni organ potrdil, da gradbeno dovoljenje št. ... z dne 17. 4. 2007 ni več pravnomočno. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo tožniku 28. 5. 2007 izdano potrdilo o pravnomočnosti gradbenega dovoljenja z dne 17. 4. 2007, s katerim je bila dovoljena legalizacija njegove stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 3185/1 k.o. ... Zatem je bilo na predlog tožnikovih sosedov – A.A. in B.B. – izdano potrdilo z dne 25. 10. 2007, da gradbeno dovoljenje zaradi njune pritožbe ni več pravnomočno. Zoper to potrdilo se je tožnik pritožil in obenem zahteval, da se to potrdilo odpravi. Pritožba je bila zavržena kot nedovoljena, kar je potrdil drugostopenjski organ s svojo odločbo z dne 3. 3. 2008. Z izpodbijano odločbo je tako upravni organ odločal le še o tožnikovi zahtevi za odpravo potrdila z dne 25. 10. 2007 in ugotovil, da za to niso izpolnjeni pogoji. Pritožba A.A. in B.B. zoper izdano gradbeno dovoljenje se namreč od 18. 5. 2007 nahaja pri drugostopenjskem organu, pritožbeni postopek pa je prekinjen do rešitve prehodnega vprašanja – lastništva južnega dela parcele 3185/1 k.o. ... Zaradi vložene pritožbe in prekinjenega pritožbenega postopka ni mogoče odpraviti potrdila o tem, da gradbeno dovoljenje ni pravnomočno.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da do dneva izdaje prvostopenjske odločbe še ni bilo odločeno o pritožbi zoper gradbeno dovoljenje z dne 17. 4. 2007. Ker gradbeno dovoljenje ni bilo pravnomočno, tudi niso izpolnjeni pogoji za odpravo potrdila z dne 25. 10. 2007 in je bilo treba tožnikov zahtevek zavrniti v skladu z določbo 4. odstavka 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo gradbenemu dovoljenju z dne 17. 4. 2007 dano potrdilo o pravnomočnosti in da se je sam ravnal po tem pravnomočnem gradbenem dovoljenju. Upravna enota bi morala zato, kot navaja, prepozno pritožbo A.A. in B.B. zoper gradbeno dovoljenje zavreči, saj je predhodno preverila, da so pritožbeni roki minili, sicer ne bi izdala potrdila o pravnomočnosti. Navaja še, da je pol leta po prejemu potrdila o pravnomočnosti prejel izpodbijano potrdilo, da gradbeno dovoljenje ni več pravnomočno. Tudi ta postopek je vodila ista delavka Upravne enote Novo mesto(C.C.). Po njegovem mnenju je nedopustno, da je kar sama spremenila svoje potrdilo o pravnomočnosti, kar pomeni poseg v 158. člen Ustave RS. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Potrdilo o pravnomočnosti izda organ na zahtevo stranke v skladu z določili 180. člena ZUP (5. odstavek 225. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Po 180. členu ZUP se izdajajo potrdila o dejstvih, o katerih organi ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa; v tem primeru se ta dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem (XII.) poglavju ZUP.

V zadevi ni sporno, da je upravni organ najprej izdal potrdilo z dne 28. 5. 2007 o pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, 25. 10. 2007 pa spremenjeno potrdilo, da gradbeno dovoljenje ni pravnomočno. Ker spremenjeno potrdilo ni predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu, sodišče ne more upoštevati tožbenih trditev, da naj bi upravni organ na ta način v isti upravni stvari odločal ponovno in da je ista uradna oseba odločala o spremembi potrdila o pravnomočnosti. Za ta upravni spor je namreč bistveno, ali je bila v zadevi v času izdaje obravnavane (izpodbijane prvostopenjske) odločbe dana podlaga za izdajo pozitivne odločbe, torej da je gradbeno dovoljenje z dne 17. 4. 2007 pravnomočno in s tem podlaga za drugačno odločitev kot ga izkazuje prejšnje potrdilo z dne 25. 10. 2007 (da gradbeno dovoljenje ni pravnomočno), izdano na predlog A.A. in B.B..

Tožnik v tožbi ne izpodbija v upravnem postopku ugotovljenega dejstva, da sta A.A. in B.B. zoper gradbeno dovoljenje vložila pritožbo, o kateri v času odločanja na prvi stopnji še ni bilo odločeno. Navedeno je bilo ovira ne le za nastop dokončnosti gradbenega dovoljenja (224. člen ZUP), ampak tudi njegove pravnomočnosti, saj postane odločba pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu (1. odstavek 225. člena ZUP). V skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) pa je tožbo mogoče vložiti le zoper dokončne upravne akte, kar gradbeno dovoljenje ni bilo.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati niti v tožbi navedeno dejstvo, da se je tožnik zanesel na informacijo o pravnomočnosti, zato ne sme trpeti škodljivih posledic. Morebitne škodljive posledice in zahtevke iz tega naslova lahko tožnik uveljavlja v civilnem sodnem postopku, ni pa to razlog, zaradi katerega bi moral upravni organ ugotoviti pravnomočnost upravne odločbe, čeprav dejanske okoliščine, relevantne za to ugotovitev, izkazujejo drugačno stanje.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.