VSM sklep II Kp 54/2010

Pritožba zagovornika obs. ML se zavrne kot neutemeljena.

Z napadenim sklepom je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje zahtevo zagovornika obs. ML za obnovo kazenskega postopka, z dne 30.10.2009, na podlagi prvega odstavka 412. člena (pravilno 413. člena) Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrglo.

Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obsojenega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki je zahtevo zagovornika obs. ML za obnovo kazenskega postopka, zavrglo, kar je v napadenem sklepu tudi tehtno obrazložilo. Utemeljeno je zaključilo in ugotovilo, da obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ni podan. Obnovitveni razlog iz navedenega člena je podan, če se s pravnomočno sodbo dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. Takšne sodbe pa glede na podatke kazenskega spisa v tem postopku ni, niti je ne more nadomestiti k pritožbi priložena overjena izjava MB, kot to zmotno meni zagovornik. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da spremenjene navedbe oškodovanke, zapisane v notarsko overjeni izjavi, ne pomenijo novega dejstva ali dokaza, zaradi katerega bi se naj ugodilo zahtevi za obnovo postopka. Pritožba pa si napačno razlaga določili členov 413 in 414 ZKP. Sodišče prve stopnje bi ravnalo napak le v primeru, če bi oškodovanko o spremenjeni izpovedbi zaslišalo (člen 413/II ZKP), saj bi s tem začelo izvajati dokaze in zato zahteve več ne bi moglo zavreči, ampak le zavrniti. Ker se to v obravnavani zadevi ni zgodilo, se v pritožbi uveljavljana kršitev pokaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavni zadevi zgolj presojalo utemeljenost zahteve in se ni spuščalo v nadaljnjo fazo izvajanja dokazov, pri čemer pravilno ni prezrlo, da izpovedba oškodovanke v obravnavni zadevi ni edini dokaz in da sta jo samo zase in v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi že preizkusili tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba zagovornika obsojenca ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilih člena 402/III ZKP.